Piše: Melanija M. K. Lamerov

Zjutraj je bilo vse, kar sem si želel konec izmene, Jon in vikend stran od svojih misli. Čeprav so se misli upirale, je telo nagonsko neprestano preverjalo moj telefon. Ta dan sem ga prvič vzel s sabo v skupno sobo. »Sem videl članek,« mi je rekel Trent med malico in nadaljeval »čestitam, kako ti je pa to uspelo«. Skomignil sem »dr. Stern me je prosil za mnenje, nisem vedel za kaj se gre. Tudi mene je presenetilo,« sem iskreno odgovoril. Jon mi je poslal sms sporočilo, da bo šel ob dveh na pot. Potrdil sem mu in nejevoljno pihnil, ko je moj telefon še enkrat zavibriral. Kaj je spet pozabil, sem si mislil, a me je vsebina zelo presenetila. »Že dolgo nazaj sem sprejel svoj svet, zato razumem tvojega. Vedno bom tu, nekje ob tebi, za tebe« mi je napisal Dion. Nekaj je moje srce močno stisnilo. V grlu se mi je naredil velik cmok, ko sem ponovno prebral njegove besede.

Ura je odbila tri in v garderobo sem poletel kot ptica iz kletke. Hitro sem se preoblekel, pobral svoje stvari in odvihral na parkirišče. V torbi sem poiskal ključe od ključavnice za kolo in ko sem ga ravno želel odkleniti, sem za krmilom zagledal majhno rdeče pisemce. Vzel sem ga, na njem je bila napisana črka »S« in ko sem ga odprl, sem v njem videl majhno čokoladno ploščico vrhunske švicarske znamke Teuscher z mandlji ter na njej mali listek z napisom »Razlog št. 2, D«. Nasmehnil sem se in se ozrl naokoli, nekako sem imel občutek, da me opazuje, a ga nisem videl.

Doma sem hitro pojedel kosilo. »Kam pa hitiš?« me je opozoril oče. Mama me je samo pogledala. »Aja, za vikend me ne bo doma, najboljši prijatelj Jon pride, bo prespal v hotelu in bom z njim, greva malo naokoli, nekaj ima službeno in to,« sem ravnodušno rekel. Oče je kar obnemel, mama pa je bila vesela. »Kaj nisi povedal, ja super. Pridita jutri na kosilo k nam,« je vljudno povabila. Oče je zavil z očmi, a je mama nadaljevala »lepo bi bilo spoznati prijatelja, s katerim si praktično preživel deset let. Že dolgo samo poslušamo o njem, a ne, Anton,« je izzivalno rekla. Oče se je samo skisano nasmehnil in ji pokimal.

Jona sem počakal kar na železniški postaji, ker je edino za to točno vedel, kje je. Nasmejano je skočil iz svojega oranžnega porscheja model Panamera 4S z velikim napisom svojega kluba Artemisia Paradise. Pustil ga je kar za cesto in mi skočil v objem. »Pa kje si ti, cuker moj, mater sta bila dolga dva tedna,« je glasno rekel in me poljubil na lice. Odpeljala sva se do hotela, sploh nisem dvomil, da nama je rezerviral sobo v najboljšem hotelu v mestu, petzvezdničinem. Jon nikoli ni varčeval na sebi ali ljudeh, ki so mu bili pri srcu. Portir je avto odpeljal na parkirišče, med tem ko se je Jon javil na recepciji. Pospremili so naju do sobe in nama prinesli prtljago. Svoje stvari sem na hitro stlačil v malo večji nahrbtnik, med tem, ko je imel Jon s sabo velik kovček. »Cel vikend sem nama splaniral,« mi je rekel, preden je skočil pod tuš. »Hmm … ok …samo jutri greva na kosilo k meni domov,« sem hitro dodal. Pogledal me je in zinil. »Kaj? A mi nisi mogel to prej povedati, bi prinesel drugo obleko sabo,« je jezno zabrusil. »Joj, no … danes sem omenil, da prideš in naju je mama povabila. Oče itak ni bil za,« sem potožil in zavil z očmi. »Oh ta vikend bo pester« je rekel nasmejano, se obrnil na petah in se vrnil nazaj v kopalnico.

Šla sva na obilno večerjo v restavracijo hotela, rezerviral nama je separe. Moral sem mu še enkrat razložiti in povedati celotno zgodbo z Dionom. Pozorno je poslušal, kot bi gledal napet film. Dodal sem še nove pripetljaje. Ko sem omenil večerjo z Dionom, mi je rekel »Skaj, ti nikoli nisi bil drama boy, od kod kar naenkrat to v tebi«. Odkimal sem in se zamislil.

Kasneje sva se odpeljala malo ven iz mesta. Na obisk sva šla k Jonovemu znancu Robertu in njegovemu možu Taylorju. Enkrat sva že bila pri njiju, ko me je Jon pobral doma po praznikih, preden sem se vrnil v prestolnico. Bila sta starejši par, zelo zabavna in modra. Vedno sta bila polna nasvetov in zabavnih življenjskih zgodb. Posladkali smo se s čudovitimi čokoladnimi sufleji na njuni terasi. Živela sta v prisrčni majhni hiški izven mesta. Imela sta dva psa in mačko. Vsak svoje manjše uspešno podjetje. Imela sta veliko prijateljev, z družino sta se dobro razumela. Bila sta Jonova prijatelja, dolgo se niso videli in imeli so si veliko za povedati. Držal sem se bolj nazaj in ju opazoval. Želel sem si takega življenja zase, enkrat.

V hotel sva se vrnila okoli enajste zvečer. Po tuširanju sva se zavila v veliko odejo na postelji, izbrala romantičen film iz Jonovega USB ključka in si naročila sveže kokice iz hotelske kuhinje.

»Te vzburja to z Dionom?« me je nagajivo vprašal pred spanjem. Zavzdihnil sem »ja me, nenormalno. Tega nisem navajen. Jon, strah me je,« sem iskreno odgovoril. Nežno se je nasmehnil »to je povsem normalno. Saj veš kaj sem ti vedno govoril. Skrita sestavina pri vrhunskem seksu je vedno ljubezen,« je modro rekel.

Zbudil sem se in prva misel je bila, Dion. Zagodel sem in se pokril čez glavo z odejo. Jon se je obrnil k meni in si odstranil oranžno puhasto prevezo iz oči »jutro, vstati bo treba, deset je že,« je rekel energično. »Kdaj morava biti pri tebi,« je vprašal. »Ne vem,« sem zmedeno odgovoril. »Joj no, ne moreš se dogovoriti za kosilo, pa ne vprašati za uro,« mi je rekel in mi vrgel moj mobitel, med tem ko je že odhitel v kopalnico.

Lagal bi, če bi rekel, da nisem  bil nervozen. Tudi Jon je bil. Vedel sem, kako oče redko koga sprejme, kako zna provocirati z besedami in trenutno res nisem bil pri volji za to. »Vse bo ok, pravzaprav bo super,« me je potolažil Jon. »Ne sekiraj se zame, ne brani me, saj veš, da imam tudi sam strupen jezik,« je dodal in mi pomežiknil, ko sva se zapeljala na naš dovoz. Jon si je skrbno izbral obleko v sivi barvi, temno sivo srajco in oranžno sivo kravato. V obleki je bil sproščen v primerjavi z drugimi, pa še podala se mu je. »Nisi rekel, da živiš v vili« mi je rekel Jon, ko sva hodila po potki do vhodnih vrat. Nasmehnil sem se »jah, vila z vampirskim lastnikom«. Mama naju je sprejela na vhodu. Objela me je in z nasmehom pozdravila Jona. Predstavil se je in ji podal steklenico vrhunskega penečega vina. Všeč mi je bilo, da je mama povabila tudi babi. Selia je vedno znala ohranjati mirno ozračje. Ajda je Jona navdušeno pozdravila in ga kar objela, meni pa pomežiknila. Jon jo je videl »nisem njegov fant, mala,« ji je tiho rekel in jo močno stisnil. Elf je s smrčkom rinil med njiju in želel pozornost. Babi je takoj pohvalila moj članek, potem pa spoznala Jona, ga prijela pod roko in ga povabila v dnevno sobo. Ajda je stala v veži z mano. Pogledala me je »a res ni? Nikoli?« me je vprašala. »Ne Ajda, res ni. Nikoli. Če bi že uganila, tebi ne bi lagal«. Objela me je in skupaj sva se usedla na sedežno nasproti babi in Jona. Mama nam je postregla s aperitivom, ko se nam je pridružil oče. Pokimal mi je, potem pa stopil do Jona, ga premeril do glave do peta in mu uradno podal roko.

»Kako dolgo se že poznata?« je babi vprašala Jona. »Ene deset let, a ne, Skaj,« ji je odgovoril. Pokimal sem. »Kako sta se pa spoznala?« je radovedno vprašala Ajda. »Imel sem poškodovano nogo, Skaj pa je bil prvi letnik medicine in je imel prakso na tistem oddelku. Poprosil sem ga, če me spravi ven na cigareto, takrat sem še kadil,« je ponosno povedal Jon. Beseda je stekla, vsa pozornost je bila usmerjana na Jona. Mama, babi in Ajda so ga izpraševale. Čisto navdušene, da imamo nekoga novega v hiši. Le oče ga je budno spremljal, prav videl sem, da je v glavi že pripravljal vprašanja.

Po kosilu smo spili še kavo na terasi in pojedli bananino rulado. »Kake plane imata še za danes?« je vprašala mama. Jon se je nasmehnil »malo bova šla še naokoli, da vidim mesto, znamenitosti, zvečer greva pa malo ven. Jutri moram pa tako čim prej nazaj,« je odgovoril. »S čem se pa ukvarjaš?« je strogo direktno vprašal oče. Jon ga je pozorno pogledal. »Po študiju podjetništva sem delal veliko različnih stvari, potem pa sem odprl moderen lokal, ki je čez vikend zelo oblegana diskoteka. Letos praznujemo pet let delovanja,« se je ponosno pohvalil Jon. Oče je pokimal, ne preveč zadovoljen z odgovorom. Jon je nadaljeval »naslednje leto nameravam odpreti še enega. Posel je dober, nisem si mislil, da lahko lokal tako cveti. Neverjetno, koliko denarja zapravijo ljudje, da se lahko sproščeno in nemoteno zabavajo,« je dodal. »A tako,« je rekel oče. »Ja, na leto imamo nekje dva milijona čistega dobička, ki pa smo ga do sedaj vlagali v klub, opremo, dogodke, zaposlene, varnost,« je iskreno odgovoril Jon. Oče je samo pokimal. »Lani sem si kupil stanovanje v centru prestolnice, prejšnji mesec pa nov avto. Super je, pa še moja sanjska služba je,« je nadaljeval Jon. »Pa je to stalna zadeva, mislim, ljudje se klubov naveličajo« ga je hotel zmesti oče. Jon se je samo nasmehnil »glejte, tudi k zdravniku ljudje ne radi hodijo, pa imate vedno več kot preveč dela. Tako je tudi pri nas, samo generacije se spreminjajo, mi pa rastemo in se razvijamo z njimi. Starejše generacije pa potujejo v druge klube,« je preprosto in brezskrbno odgovoril Jon. Samo smejal sem se. Vesel, kako se ne pusti podrediti mojemu očetu.

Ura je bila pozna, že tako sva se zadržala dlje, kot sva planirala. Pokazal sem mu še svojo sobo, ko sem si šel po majico za zvečer. »Skaj, kdorkoli že bo Antonov zet, bo moral imeti prekleto močno avtoriteto,« mi je rekel mimogrede in se razgledal po sobi. »Kam pa gresta žurat?« je vprašala Ajda, ko sva se odpravljala. Pogledal sem Jona »joj ne veva še, toliko klubov bi si rad ogledal, toliko konkurence …« ji je zvito odgovoril Jon. Samo pokimala je in me butnila v ramo »za ponedeljek sva pa zmenjena, a ne?« me je vprašala.