Piše: Matej Krajnc

Interscope, 2019

Sir Mick je že poflikan, tale kompilacija pa med nami ravno ob pravem času, ko bi Stonesi morali biti na turneji. No ja, nič hudega … Upali smo sicer na že dolgo obljubljan studijski album, a očitno ga še ne bo. Tole je pregled opusa Stonesov med letoma 1971 in 2016 – po 1971 so se namreč osvobodili primeža Allana Kleina in ustanovili Rolling Stones Records, ob tem pa si končno prisvojili tudi publishing. To pomeni, da boste na “običajni” kompilaciji našli pesmi od albuma Sticky Fingers pa do Blue & Lonesome, na trojni deluxe pa še več pesmi iz tega obdobja plus koncertne posnetke z nedavnih turnej (2013-18). Tudi v svojih najtemnejših časih sredi osemdesetih, ko se ni vedelo, kako bo z bendom, so Stonesi na albumih Dirty Work (1986) in Steel Wheels (1989) znali najti rif, ki jim je ustrezal, pa tudi v devetdesetih in pozneje, na albumih, kot sta Bridges To Babylon (1997) ali ABiggerBang (2005), kljub morda kakšnim ne najbolj posrečenim ali pa bolj generičnim korakom niso mogli skriti, da je blues tisto, zaradi česar so skupaj, in da so medsebojna nesoglasja in povzdigovanja v plemiče zgolj nepomembna znamenja ob poti. Res je, Stonesi so ob tej poti postali nesluteno neskončna mašina za služenje denarja, res je, stari so in vedno bolj generični, so pa še vedno tudi težki in pišmevuhovski, zaradi česar so, kar so. Glasba pa … no ja, samo preletimo nekaj naslovov: Start Me Up, Tumbling Dice, Brown Sugar, Bitch, You Got Me Rocking, Rough Justice … Kdo izmed nas ni v roke prijel telekastra tudi ali pa prav zaradi Keitha Richardsa? In kdo si ne želi imeti otrok, ki bi Keithu Richardsu zapustili boljši svet, kot pravi tista znana anekdota?