Piše: Matej Krajnc

Učila, 2019, prevedel Jure Šešet

Ko sem bil pred časom v Londonu, me je pričujoča knjiga gledala iz izložb vseh knjigarn; hell, dobilo se jo je tudi v nekaterih trafikah, ki prodajajo knjige, skratka Michelle je po osmih letih izpolnjevanja dolžnosti prve dame ZDA tudi zares napisala knjigo o svoji življenjski poti pravnice, predsednikove soproge, matere in vsega, kar se omenja v tej povezavi, čeravno se zgornje funkcije ponavadi zvrstijo v nekoliko drugačnem vrstnem redu, da se za javnost ve, kaj je prioriteta. Michelle je sicer vsekakor bila ena bolj simpatičnih, odprtih in uglajenih prvih dam in čeprav predsedništvo njenega soproga ni izpolnilo mnogih pričakovanj, ni bilo moč niti v največjih blodnjah pomisliti, kaj sledi; a kar je, je, in zdaj je treba živeti naprej in, v našem primeru, brati za nazaj.

Michelle Obama je dejansko, kot piše na hrbtni strani platnic, bila pionirski lik – prva temnopolta prva dama ZDA, sicer pa dekle iz Chicaga, ki je vedelo, kaj hoče, in na poti do nekaj doseči, a ohraniti dostopnost in preprostost, so številne ovire, s katerimi je “dežela svobodnih” in “zibelka demokracije” še vedno na gosto posejana, ali bolje rečeno, je bila vedno na gosto posejana, bile zgolj vzpodbuda. Seveda drži, da ni prišla iz najhujše revščine, in princip “ameriških sanj” je, pa naj se Elvisi še tako trudijo, uresničljiv zgolj za izbrane, a hej, če pustimo vse to ob strani, so bile odločitve, ki jih je sprejemala Michelle Obama, v luči tega, kar se je na koncu zgodilo, dejansko pomembne in prelomne. Soprog ji je, to verjamemo, podrl marsikak načrt, a namesto tega je prišel drug in spet drug. Pomembna lastnost javnega nastopanja zakoncev Obama je bila vedno dostojanstvo, tega ni moč zanikati, in v dandanašnjih časih bi bil že kanček tega dostojanstva dovolj, da bi se karte moči začele prestavljati; namesto tega nam grozijo meje, nova sovraštva in zidovi, ki jih je Michelle Obama kot temnopolta Američanka tako ali drugače občutila tudi na lastni koži, čeravno je bila iz Chicaga in iz ne “dirt-poor” družine; a človek pomisli, da bi z napredovanjem let in stoletij bilo treba iti naprej, ne nazaj. Na taka tuhtanja bralcu knjiga seveda ne bo odgovorila in tudi izšla ni zato, da bi povzročila kakršnokoli nostalgijo po obdobju pred “slovenskim zetom”, saj nikoli, tudi ko je bilo tako videti, ni bilo ravno idealno, daleč od tega, a pomembni so odtenki. Zato je o zgodbi njenega življenja zanimivo brati in si predstavljati, da se nam je zares odprla; pri avtobiografijah slavnih pravzaprav nikoli ne veš. Kot nam predoči knjiga, je Michelle Obama precej razčistila z vprašanjem, kdo je in kaj bi rada postala, naslov knjige, Moja zgodba, pa ta občutek še dodatno poosebi. Pozabimo torej za hip, da gre za politično figuro, in vsaj prvič preberimo knjigo kot “random” življenjsko zgodbo uspešne ženske, ki so se ji stvari zgodile, in ki se je morala na svoj način soočiti z bogovi, ki so ji padli na glavo. Potem dobimo iz tega pravzaprav čisto preprosto življenjsko zgodbo. Lahko se poistovetimo, lahko se ne moremo, lahko se tudi malce čudimo, in namen je pravzaprav dosežen. Nato lahko knjigo preberemo še enkrat, drugače. V vsakem primeru zgodba ostaja, z njo tudi nekaj slikovnega gradiva, založba pa s pričujočo knjigo tudi učinkovito dopolnjuje svojo zdaj že precej polno (avto)biografsko polico slavnih. “Ko sem bila majhna, so bile moje želje preproste,” zapiše protagonistka v Predgovoru. Strinjamo se, seveda. Nato odrastemo in včasih se tudi preproste želje ne izpolnijo. Včasih pa se zgodijo tektonski premiki.