Piše: Matej Krajnc

Zenit, 2019

Vid Sagadin Žigon je med letoma 2010 in 18 izdal štiri pesniške zbirke, v tokratni obsežni knjigi, ki je izšla pred kratkim, pa objavlja štiri poprej še nepriobčene pesniške cikluse in izbrane pesmi iz prejšnjih zbirk. Verzi “Še vedno se boriš / za svoje rojstvo, // še vedno nočeš / pristati na svojo smrt.” iz pesmi Kokon se zdijo prav programsko tematski za celotno držo Sagadinove poetike – biti in ostati stoičen v pesniški in življenjski govorici, ki je pravzaprav (ali raje seveda) ena in taista, drugače ne more biti, že če se samo za hip ozremo tudi na naslov zbirke, ki v sebi strne bivanjsko problematiko vsevdiljnosti, nesprijaznjenosti s koncem, a hkrati vedno vnovično neizogibno srečevanje z obema koncema tega kroženja. Tako ne preseneča, da Sagadin zbirko začne z razdelkom Spočenjanja, kjer za uvodno pesem postavi pesem Zarja: “V pijani modrimni se smehlja / še zadnja iskra svetlobe. / In že tone, tone v črno temo / poslednji žarek, žarek življenja.” Že ob rojstvu določeni s smrtjo, z minljivostjo, se rodimo v zarjo, ki je “rdeča kot kri nedolžnih” in “rumena kot sonce”. V naslednjih dveh razdelkih Sagadin zgodbo življenja, kot bi tudi lahko imenovali pričujočo zbirko, nadaljuje z Najdevanji in Odpiranji, kjer v pesmi Človek zapiše: “Del, ki ga odvržeš / od sebe, // je človek.” V Igranjih, Spreminjanjih in Uzrtjih nato tega človeka požene skoz eksistenco minevanja, od joka, hipa, materinstva, ljubezni, intime vse do okostnjaka, krematorija in končne postaje, ki se ciklično znova in znova spreminja v rojstvo. V sklepni pesmi Umreti beremo tako tudi intimno “predajo” sklepnega dejanja: “Umreti je podariti / svoje življenje tebi, / je sprejeti nase tvojo / smrt in živeti naprej / v tvojih lahkih korakih.” Posamezne razdelke pesmi ves čas obdaja slikovno (foto) gradivo, ki kontekstualizira koncept. Kroženja postanejo tako interdisciplinarno pričevanje samohodne pesniške in bivanjske poti, ki s pretanjenim razumevanjem razmerja med intimo in minljivostjo zapiše v sodobno pesniško zgodovino obsežno in kompleksno pesnitev, nekakšen roman v verzih; ta se nadaljuje v obsežen in kontekstualno esencialen intervju s pesnikom, izprašuje ga pesniški kolega Peter Semolič (intervju je bil najprej objavljen l. 2015 na spletnem portalu Poiesis).

Drugo pesnikovo delo, “preživetvena” dejavnost – v intervjuju spregovori med drugim o svojem lektorskem delu za časopise – je tudi vsa v službi in znamenju jezika. Pesnik opozori na pomen lektorskega dela, na ontologijo pesniškega jezika, jezika nasploh in navsezadnje na pomen biti pesnik, čemur je zavezan že od nekdaj. Ta zavezanost je očitna tudi v Kroženjih, ki so ob vsem že povedanem lahko tudi nekakšna konceptualna strnitev dosedanjega dela in novo delo hkrati; delujejo torej v vseh možnih sferah in aspektih pesniškega prostora, ki je za avtorja edini zavezujoči prostor – tam se srečuje tudi s tistimi, ki so mu najbližji in tam ima moč, da na distanci (čeravno empatično) drži tiste, ki to niso in ne morejo biti. V tem smislu je pomenljiva tudi naslovnica, ki s človekom/klovnom/ptičjim strašilom že sama po sebi povzema bistvo vsebine. Urednik Žiga Valetič, tudi založnik knjige, ob tem zapiše: “Kroženja so vrhunski jezikovni džez, lirični direndaj, brbot telesnega in zemeljskega na eni ter človečnosti na drugi strani.” Ne preseneča torej, da kot motto v zbirki srečamo tudi verze Toma Waitsa, čigar “temna zarja” ima takisto precej opraviti s kroženji. In seveda z jezikovnim džezom. “Milost lastnega obstoja in nemilost človeškega sveta”, kot trenutke nekaterega avtorjevega pisanja opredeli Valetič, je redkokdaj tako temeljito tematizirana.  “Poskusi jo ujeti, / pa ti bo odgriznila prst.”