Alternativni pokopi in bizarni zakoni 1/2

Piše: Tanja Jerebic

V letošnjem juliju mineva 24 let od genocida v Srebrenici. Za približno tisoč pogrešanih svojci še vedno upajo, da morebiti kje živijo. Ni nemogoče, če se človek po poškodbi glave ne spominja ničesar iz svoje preteklosti, manj verjetno je, da bi v takem stanju sam kam odtaval in preživel brez zdravniške pomoči … Nekateri bližnjih nočejo pokopati, dokler ne najdejo vseh njihovih kosti. Ne eni ne drugi se po skoraj četrt stoletja niso spravili s svojo bolečino, ker nimajo groba, kjer bi lahko žalovali. Podobno usodo deli družina Orlandi, ki po sedemintridesetih letih ni prenehala z iskanjem pogrešane najstnice oziroma njenih posmrtnih ostankov.

Grobovi so očitno zelo pomembni za proces žalovanja, ki se s pokopom rajnkega šele začne. Traja različno dolgo, v teoriji naj bi minil v enem letu, v praksi nam debelo desetletje ne uide, nekateri starši izgube ne prebolijo nikoli, zlasti če gre za majhne otroke. Ljudje smo pač različni, a po statističnih podatkih bi lahko prišli do zaključkov, da nismo preveč čuteč narod …

Žalna rekvizita pod drevesom
Žalna rekvizita pod drevesom

Način pokopavanja umrlih se je skozi zgodovino spreminjal. Do leta 1980, ko je začel obratovati ljubljanski krematorij, je bil pogreb s krsto edina oblika pokopa. Razen na Primorskem, kjer je odstotek klasičnih pokopov še vedno višji od žarnih, smo po številu upepelitev v Evropi na drugem mestu, in sicer takoj za Švico, v svetovnem merilu pa zasedamo peto mesto. V letu 2017 je v Sloveniji umrlo 20.509 ljudi, od tega so jih upepelili 17.001 (83 %). V Ljubljani so imeli že pred desetimi leti 97 odstotkov žarnih pokopov. Naraščajoči trend upepeljevanja umrlih je posledica izrivanja neprijetnih tem iz sodobne družbe, kjer so pomembni predvsem denar, sreča, uspeh, lepota, hitrost in lahkotnost bivanja, zato žalost in smrt v njej nimata mesta.

Nad krematoriji so iz zgodovinskih razlogov najmanj navdušeni Poljaki, leta 2008 so upepelili približno 8 % umrlih, vendar je tudi pri njih sežiganje mrtvih v porastu; štiri leta kasneje so odstotek upepelitev že podvojili.

Rimokatoliška cerkev dovoljuje žarne pokope od leta 1963, muslimani in ortodoksni Judi jih ne odobravajo, medtem ko reformirani Judje nimajo zadržkov pred kremacijami. Ne morem se znebiti občutka, da so hipokritski verniki — še vedno smo pretežno katoliška dežela — čakali samo »žegenj« iz Vatikana, ki bi jih razrešil moralnih spon pred zadrego, kako se svojih umrlih rešiti čim hitreje in po možnosti trajno. Slovenci smo z osupljivo hitrostjo sprejeli in uzakonili še eno novost; iz leta v leto skokovito narašča pokop z raztrosom pepela. Kakorkoli so mu nadeli všečno ime, raztros pepela ni in ne more biti pokop, saj posmrtne ostanke pokojnika v predelani obliki, kar je že samo po sebi sporno, raznese veter in svojci ostanejo brez groba, tiste simbolne točke, ki je ključna za proces žalovanja. Žalujoči večino faz v njem predelajo doma; nihče si na pokopališču ne postavi šotora in ždi tam v nedogled, vendar se po svojih zmožnostih glede na oddaljenost bivališča, kadar le-to ni v istem kraju, vedno znova vračajo na grob. Ko ta umanjka, se žalost zatakne, saj je bil proces žalovanja nasilno prekinjen ali se sploh začel ni …


Viri:

https://www.vestnik.si/na-kaksen-nacin-od-tod-do-vecnosti-6602769
https://www.24ur.com/novice/slovenija/foto-video-za-zidovi-krematorija.html
https://www.pogreb-ni-tabu.si/2009/11/priljubljenost-upepelitev/
https://pl.wikipedia.org/wiki/Kremacja

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.