Karmen Zupančič

Tango

Kulturni center Maribor

Knjižna zbirka Frontier, 2019

 

 

 

življênje  -a s (é)

​pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja

 

ŽIVLJENJE

 

Sedi v polmraku in opazuje fotografije. Vsi ti ljudje, vsi ti obrazi, vse te zgodbe. Kdo so? Kdo je on? Rojstni dan ima. Nadstropje niže sedijo okoli mize ljudje s fotografij, do njega prihaja  smeh in govorjenje. Rad bi jim povedal. Želi si povedati resnico in biti priča temu, kar bo sledilo. Zbira pogum. Znova pogleda vsako fotografijo posebej. V enem požirku spije viski iz kristalnega kozarca in ga pretrdo odloži. Ledene kocke poskočijo in  zveneče potrkujejo ob steklo. Globoko vzdihne in vstane iz naslonjača. Z rokami na hrbtu se ustavi ob odprtih balkonskih vratih.

Po parku spodaj so napeljani lampijoni, s terase se do njega dviga vonj cigar.

Ob zvenu ženinega vreščečega smeha, ga zapeče kislina. Manikirane nohte zarije  v dlani in si nerazumno zaželi kogar koli mahniti po zobeh. Kot v tistem drugem času, ko se je po mračnih parkiriščih, pretepal za denar. Danes praznuje 70. rojstni dan. Samo utrujen je. Samo utrujen. Od laži.

Potipa po desnem žepu. Sam pri sebi se nasmehne. S kavne mizice dvigne album, pogleda na uro in se s težkimi koraki spusti v pritličje. V tistih nekaj trenutkih, preden gostje opazijo, da bled in tih stoji na čelu mize, zadnjič gleda prave obraze. Kar sploh ni več važno. Zdaj šteje le še ta korak. Izpeljati davno sprejeto odločitev. Pogledal je odvetnika, ki ga je gledal nazaj z mrtvimi očmi. V vseh teh letih zvestega služenja ga je zmeraj spreletel srh ob pogledu v te oči.

Tudi to več ni bilo važno. Gostje so opazili njegovo prisotnost, njihovi obrazi so se hipoma spremenili, on pa je opazil le njihove lačne, pohlepne oči. Napetost  je bila gosta in lepljiva, zrak je smrdel po zažgani karameli, jagode na torti pa so bile kot krvave oči. Odvetniku je podal album. Zravnal se je in desnico vtaknil v žep. »Samo toliko: Vse grozne stvari, o katerih ste šepetali, so resnica. Vse, kar ste mi pripisovali, vse je res in še so stvari, o katerih ničesar ne veste. Peter drži v rokah vse, kar vam morateje potrebno vedeti!«

Okoli mize je šel zgrožen šepet. Njegova (četrta) žena, se je pijano naslanjala na steno. Njegov edini sin se je zmedeno božal po pleši. Globoko si je oddahnil.

Še enkrat se je, vsem znano, po volčje nasmehnil, potegnil roko iz žepa, nakar se je hkrati zgodilo dvoje: zaslišal se je histeričen ženski krik in strel iz pištole.