Piše: Milan Novak

RASPUKLINE; Mirjana Mikulec; Hrvatskozagorsko književno društvo

Opazovanje, kot sprostitev, kot počitek in zajem sape za nov glas življenja. Opazovanje, kot svojevrstna meditacija. Po takšni seansi je Mirjana Mikulec močnejša. Močnejša za kakšen nov ujet trenutek bivanja stvari, ki jo obkrožajo. Ki nas obkrožajo. A nenehno opazovanje je izmojstrilo njeno pesniško oko in ne spregleda niti najmanjše podrobnosti utripanja življenja (Dječak na klupi; Dalija; Jedan dan u travnju).

Avtorica mnogokrat pojave, ki jih opazi zunaj, ponotranji. Tako ustvari sliko stvari skozi njeno prizmo, skozi njen okvir (Lastovski dimnjaci).

Pesniška zbirka RASPUKLINE, Mirjane Mikulec, ima šest poglavij, v katere je avtorica, lahko bi rekli po barvah, razmestila svoje misli. V enih razmišlja, v drugih opazuje, v tretjih se spominja. Posebej pa je treba omeniti šesto poglavje, Pisma bez adrese. Iskrenost in želja po ljubezni, ki prežemata te zapise, presuneta. Gre za svojevrsten hommage ljubezni, v njeni polni, zreli obliki. Z zaključkom, ki ne dovoljuje nobene besede več.