Piše: Matej Krajnc
Nova nadaljevanka, v kateri se na kratko srečujemo z glasbenimi izdajami, svežimi ali manj svežimi. Začenjamo z letom 2018; o nekaterih teh plošč sem lani pisal tudi na dolgo, a to naj ne moti velikega duha. Sčasoma bomo objavili tudi nekaj starejših kratkometražnih in kratke preglede opusov nekaterih izvajalcev_lk.
Courtney Barnett: Tell Me How You Really Feel (Marathon Artists, 2018) ****
Pa ji povejte! Medtem jo bomo poslušali, pa ne (zgolj) zaradi zanimivih naslovov …
Michael Weiskopf: Lost In Amerika: 9 1/2 Stories (Weiskopf, 2018) ****
Kritično razmišljanje o lastni državi je za nekatere izdajalstvo, za druge patriotizem. Zgodovina se ponavlja in nihče se ničesar ne nauči … zato pa imamo trubadurje (Much Worse Than It Sounds).
Blue Train Quintet: Aged To Perfection (Jazz & Blues Records, 2018) ****
Jazzerji, ki igrajo tudi blues rock, a tole je jazzovska inštrumentalna plošča, dejansko postarana do popolnosti. Komadi so avtorski, da ne bo pomote.
Mateja Blaznik: Le divji mak ostane (Blaznik, 2018) ****
Zajet en cel dan, če sem prav poslušal. Če nisem, mi dajte vsaj mak. “Prehajanje v globino spoznavnega” je tudi s triom dovolj, ne potrebujemo cele čete …
Soklič/Slak/Blaznik: Đoka in Soko gresta v Maroko (Soklič, 2018) *****
Đoke ni več, je pa muzika, ki je zvečine dolgo ležala v predalu. Še dobro, da je 2018 čas za pospravljanje!
Ry Cooder: Prodigal Son (Fantasy/Caroline International, 2018) *****
Pa poglejte tudi, kako je Cooder povezan s Stonesi in tako naprej …
Willie Nelson: Last Man Standing (Sony Legacy, 2018) *****
Ready To Roar? Willie ne razdira praznih besed …
Van Morrison & Joey DeFrancesco: You’re Driving Me Crazy (Sony Legacy, 2018) ****
Vemo, vemo: Van zna peti standarde, pa tudi svoje komade v različnih glasbenih okoljih. V dobrem letu že drugič.
John Prine: The Tree Of Forgiveness (Oh Boy, 2018) ****
John se je morda postaral, morda se mu tudi ne da več toliko igrati z besedami kot nekoč, a še vedno je dovolj igriv, da ga na radiu Antena ne bodo vrteli. When you’re dead, you’re a dead peckerhead. Damn right!
Restoration: The Songs of Elton John and Bernie Taupin (Decca, 2018) ***
Smo poslušali še drugi revamp, malce boljši od prvega, morda malo bolj kantrijaški. Zlahka bi pogrešal Henleyja in še koga, fino pa je, da so zraven Dolly, (spet) Miley, pa Willie, Emmylou in Roseanne. Dokler nisem slišal tele Henleyjeve različice, se sploh nisem zavedal, kako dober komad je Sacrifice v izvirniku.
Lindsey Ell: The Project (BMG, 2018) *
Ona ima strata, on brenka akustiko, v živo pojeta Superstition, kot bi prišla s kakega Idola, plošča pa … v videih se precej barva kitare, ampak a different color doth not a Stratocaster player make!
Ashley Campbell: A Lonely One (Wrasse Records, 2108) **
Pop, a prijazen, ponekod malce countryjaški, ko se oprime bendža, denimo v sklepni pesmi in še kje, se spomnimo pedigreja, sploh ker smo spremljali zadnjo očetovo turnejo …
Trembling Bells: Dungeness (Tin Angel, 2018) ****
Kot bi zašli v pozna šestdeseta/zgodnja sedemdeseta in v prog rock … Malce psihedelike tu in tam … Ampak ne zveni za časom. (Poslušanje št. 4)
Brandi Carlile: By The Way, I Forgive You (Atlantic, 2018) ****
Zna bit subtilna, ko pa se bliža power popu, to nekako lahko prenesemo, kar je ponavadi redkost.
Revamp: The Songs of Elton John & Bernie Taupin (Virgin EMI, 2018) *
Klinc, Miley Cyrus se izkaže, ker ima dejansko edge v glasu, tudi Gaga zvozi, Queens of the Stone Age kopirajo, o Coldplay in Edu Sheeranu pa raje sploh ne bi …
David Bryne: American Utopia (Todomundo, 2018) ****
Well, saj je. Utopija je.
Neil Young & Promise of the Real: Paradox (Reprise/Shakey Pictures, 2018) *****
Shakey in fantje v “vlogah”, Daryl na režiserskem stolčku in precej fragmentarne muzike, kar vedno pusti vtis, če je dobro izpeljano. Meči kažejo navzgor, čakamo na Roxy!
Brian Fallon: Sleepwalkers (Island, 2018) ***
Tokrat ni slabo, malce manj bryanadamsovsko; Springsteenov protežé počasi postaja vreden vseh tistih turnej, Etta James pa še molči.
Miles Davis and John Coltrane: The Final Tour (Columbia, 2018) *****
Bootleg Series Vol. 6; hkrati tudi odgovor Bajagi.
Led Zeppelin: How The West Was Won (Atlantic, 2018) ****
Razširjen ponatis izdaje iz 03, tokrat prvič na vinilu; Cepelini leta 1972. Megalomanski kot vedno, vreščeči kot vedno, ampak nekaj bluesa pa vmes vendarle je.
Elvis Presley: The Searcher (Sony Legacy, 2018) ****
Elvis kot iskalec modrosti ne, hvala, že Nixonova epizoda me od tega odvrne, muzika pa je seveda pomembna in dobra, o tem ni dvoma. Samo da ni s simfoniki!
Bettye Lavette: Things Have Changed (Decca, 2018) *****
Ko si po pogromu raznoraznih priredb njegovega Bobočanstva rečeš: zdaj se je pa nekdo prigrizel do jedra, ne da bi pri tem pel Blowing In The Wind …
I¿m With Her: See You Around (Decca, 2018) **
Sara, Sarah in Aoife imajo zdaj končno prvi dolgometražni album, a … No saj, a …
Beth Nielsen Chapman: Hearts Of Glass (BNC, 2018) ***
Nič kaj novega, a tudi slabega ne … Samo že slišano.
Courtney Marie Andrews: May Your Kindness Remain (Loose, 2018) ****
Kacey ne verjamem niti besede, C. M. pa, pa še atmosfera je odlična …
Kim Wilde: Here Come The Aliens (Wildeflower Records, 2018) *
Recimo tako – Cambodia je bila boljša. Tole je dolgčas. Invazije se pa zdaj bojim …
Mary Chapin Carpenter: Sometimes Just The Sky (Lambent Light, 2018) ****
Po tridesetih letih in 14 milijonih prodanih plat se pa človek že lahko znova sprehodi skoz svoj opus, pravijo. Plus nova pesem, za tiste, ki ne kupijo, če ni.
Wynton Marsalis Septet: United We Swing (Red Distribution, 2018) ***
Lyle Lovett in John Legend na isti plati? I don’t think so!
Kacey Musgraves: Golden Hour (Decca, 2018) *
Samo čakal sem, kaj se bo zgodilo z enim od velikih upov countryja, zlato hčerjo, ki poje z Williejem in Prineom. Margo je dokazala, da je edgy, Kacey pa, da je čisti pop, v kar nikoli niti nismo dvomili, nekaterim kvazioutlawjevskim trenutkom na prejšnjih platah navkljub.
Johnny Cash: Forever Words – The Music (Sony, 2018) ***
J. C. je našel očetove pesmi, jih najprej izdal v knjigi, nato pa so se zbrali družina in kolegi in jih spremenili v komade. Še dobro, da je zraven tudi Costello.
Ben Harper & Charlie Musselwhite: No Mercy In This Land (ANTI, 2018) ****
Pravilno sta ugotovila. Vse ostalo izvira iz tega.
Jack White: Boarding House Reach (XL, 2018) *
Jack se je potrudil in šel še precej bolj ven iz roots in garažnega, kar je pohvalno. Ampak beat mu ne sede, nam pa tudi ne. Želi sicer zveneti kot koncept.
Hart & Bonamassa: Black Coffee (Provogue, 2018) **
Hart seveda rohni, Joe seveda žaga in brenka, a t. i. rešitelj bluesa in bluesovske kitare je še vedno ever so sterilen. Ona pa posledično tudi.
Luka Gluvić: Temne sence (Bandcamp, 2018) *****
Po albumu Vstopanje, ki je bil vsaj zame eno najprijetnejših glasbenih presenečenj leta 2017, je Gluvić pripravil še EP, ki ga uvaja stara tradicionalna obešenka, dišeča po Greenwich Villageu, plus tri avtorske, ki potrjujejo, da je vstopil suvereno.
Jimi Hendrix: Both Sides of the Sky (Sony, 2018) ****
Še ena lepljenka. Pravijo: tretji album iz trilogije. Družinske. Pa bo secirnica res zaprla vrata?
Alice Cooper: The Sound of A (EP, EAR Music, 2018) ****
Sliši se bolj zgoščeno kot album, kače pa še niso povedale …
Tom Petty and the Heartbreakers: Finally No. 1 – The Fabulous Live Recordings (FAN:FM, 2017) ****
Ni edina neuradna izdaja po Šestijevi smrti, je pa najbolj nenavadna; o njej ne vemo prav ničesar, še Google molči, z izjemo navedbe komadov. Nekateri greatest hits plus Petty’s Shuffle in Mona v živo. Oštevilčeno in omejeno na prozornem vinilu; to je očitno zdaj že šport.
Quatro, Scott & Powell: istoimenska (Warner, 2017) **
Pa pridejo trije iz sedemdesetih, ki vsi še precej brcajo, zlasti Suzana, pa grejo naredit album priredb in lastnih novih komadov. Novih klasik očitno ne bo. Sound želi biti avtentičen, ampak se preveč trudijo. Ko se samo spomnim, kako sta Tom & Jools odhrumela Slow Down …