Karmen Zupančič

Tango

Kulturni center Maribor

Knjižna zbirka Frontier, 2019

 

začétek  -tka m (e )   

prvi trenutek obstajanja

 

NA ZAČETKU

 

Ko je zjutraj odprla oči, je deklica sedela na stolu ob postelji in jo gledala z obsojanjem. Čeprav ji je takoj obrnila hrbet, je čutila, kako jo tiho obsojanje žge skozi lopatice. Med tuširanjem in ko je kasneje zajtrkovala, še kasneje, ko je šla po cesti, s sklonjeno glavo. Povsod so jo spremljale te karamelne oči. Ne more ubežati sebi. Ne sleči svoje kože. Ne pozabiti.

Začnimo raje na začetku.

Z možem sta na terasi uživala obv kavi in sončnem popoldnevu.

Nihče, najmanj sama, ni slutil, kako glasno kričijo najglobje zakopane skrivnosti.

Tisto sončno popoldne, ko sta z možem na terasi uživala v tihi prisotnosti drug drugega, tam ji je padla skodelica iz rok in se skotalila preko roba terase. Čas se je nenadoma zavrtel za dvajset in več let v preteklost. Samo stala je in strmela. Čuti so ji začeli delovati šele, ko jo je mož stresel za ramo. Vonj razlite kave in cigaretni dim, zvonček nad vrati trgovine niže v ulici, zavijanje siren v daljavi.

Z obema rokama si je pokrila ušesa, zbežala v hišo in se zaklenila v spalnico. Nobenega odgovora ni dala na razbijanje po vratih, ne na žalobno spraševanje. Kaj se ji je zgodilo?

Je nora? O, ja, bilo bi smešno! Kaj pa on ve? Ne ve in nikoli ne sme izvedeti!

To ni začetek, začelo se je čisto drugače in drugje.

Začelo se je z deklico s kodrčki in rožnatim krilcem. Začelo se je s karamelnimi očmi in dolgimi trepalnicami. A nje ni več. Ni je več! Zato se je tako zelo prestrašila to popoldne. Ker je deklica s karamelnimi očmi in dolgimi trepalnicami, deklica s kodrčki in rožnatim krilcem, njena deklica, tekla spodaj po pločniku in klicala: »“Mama! Mamica, počakaj!«” Njena deklica.

Na začetku.

Tresk zaporniških rešetk. Groba tkanina na koži. Vonj po postanem.

Okno z rešetkami. Prazna soba. Ostanki neznank po kotih. Debela pajčevina in prah pod radiatorjem.

Petnajst15 let zZa deklico. Ki bo večno štela štiri4. Nikoli petnajst15. Petnajst15 let. Kazen za smrt. Smrt za uboj. Petnajst15 let smrti za štiri4 leta življenja.

Zdaj pa po njeni ulici teče deklica s kodrastimi laski in rožnatim krilcem in kliče: »“Mama! Mamica, počakaj!«”