PISATELJ IN KNJIŽNIČAR – EN POGLED NA DVEH RAVNEH (Posvetovanje ZBDS, Maribor 2011)

PISATELJ IN KNJIŽNIČAR – EN POGLED NA DVEH RAVNEH

(Posvetovanje ZDBS, Maribor 2011)

 

Ko sem pred mnogimi leti na takrat še obstoječi srednji šoli, namenjeni šolanju bodočih knjižničarjev, opravljal enega izmed manj zahtevnih privatnih izpitov, me je sicer razgledan in strokovno izjemno podkovan profesor tik pred prvim izpitnim vprašanjem vprašal, zakaj sem se pravzaprav odločil za poklic knjižničarja. Čeprav sem na izpitih največkrat s polnim trebuhom treme le živčno jecljal, sem tokrat v hipu jasno in glasno odgovoril: »Ker rad berem knjige!« Na moje veliko presenečenje je profesor, ki očitno ni imel najboljšega dne, dobesedno ponorel. Pokazal mi je vrata in zavpil, da se nima z mano kaj pogovarjati, ker če mislim, da bom pri delu v knjižnici lahko prebiral knjige, se pač pošteno motim.

Čeprav sem si delo v knjižnici res predstavljal precej drugače, kot se je izkazalo kasneje, pa si seveda niti slučajno nisem mislil, da bom v svojem službenem času lahko prebiral knjige. No ja, morda kdaj kakšno stran ali dve, takole, recimo temu – po službeni dolžnosti.

In če smo že pri knjigah: nekoč sem nekje zasledil, da jih je znameniti argentinski pisatelj Jorge Luis Borges v času, ko ga vid še ni izdal, kot nenasiten bralec dobesedno požiral kar na strehi knjižnice, v kateri je bil zaposlen. Očitno ni imel vrtoglavice in očitno ni bil le velik mojster besede, ampak tudi drugače precej spreten in delaven možakar. Svoje knjižničarsko delo je za razliko od svojih sodelavcev s pomnoženo intenzivnostjo menda opravil v nekaj urah. Preostali delovni čas mu je tako ostal za branje. Seveda pa temu ne gre povsem verjeti, okoli genijev se pač zmeraj pletejo takšne ali drugačne legende. Upravičeno lahko tudi domnevamo, da znameniti pisatelj kot knjižničar ni imel neposredno opraviti z bralci. Si kar predstavljam, kako ga ti obupano iščejo med krušljivimi strešniki in sajastimi dimniki, pri tem pa bolj ali manj uspešno poskušajo obdržati ravnotežje. Pa tudi sicer je bila knjižnica, v kateri je delal, najverjetneje precej drugačna, kot so knjižnice danes.

Čeprav sem na to tako značilno zanimivost iz življenja znamenitega Argentinca naletel nekaj let pred svojo zaposlitvijo v knjižnici, sem jo že takrat bral ne le z občudovanjem, ampak tudi s kančkom distance.

Toda, kot že rečeno: delo v knjižnici je v resnici precej drugačno od moje takratne predstave o njem. Pri tem pa kljub domnevni pesniški domišljiji sploh nisem bil nobena izjema. Večina ljudi si ga še danes predstavlja poenostavljeno in precej klišejsko, predvsem pa ga smatra za eno izmed najlagodnejših del, s katerim se da nekaj malega celo zaslužiti.

Kadar po kakšnem bolj napornem službenem dnevu med znanci drugih poklicev in služb malo pogodrnjam, češ da sem preutrujen za večerno družabno aktivnost kulturne, športne ali bolj bifejske usmeritve, me ne vzamejo preveč resno in se mi le veselo smehljajo, ker so prepričani, da sem povedal eno izmed svojih malo bolj čudaških šal. Pri sebi so seveda trdno prepričani, da po dnevu, ki ga v glavnem presediš ob branju knjig in sproščenem klepetu z bralci, pač ne moreš biti utrujen. Tudi marsikateri pisateljski kolega mi še dandanes zavida službo, v kateri ves dan počivam in sem po njej – v kolikor ne pišem že kar med delovnim časom – lahko spočit in »fit«, skratka – poln moči in vsestransko nared za svoje popoldanske pisateljske podvige. Sošolec iz osnovne šole, s katerim se nisva videla več let in ki me  je med mojim delovnim časom nekega lepega dne obiskal v knjižnici,  mi še vedno ni odpustil,  da si zunaj svojega predpisanega in manj predpisanega odmora nisem vzel časa še za dodatno kavico ali dve. »Pa saj ne delaš za tekočim trakom, knjige bodo že počakale. In tudi bralcem se nikamor ne mudi, bodo v tem času pač kaj lepega prebrali. Menda ja imate tudi kakšno knjigo?«  

Da, res je, dragi prijatelji iz drugih poklicev in služb, tudi delo v knjižnici je delo v pravem pomenu besede, torej si po njem lahko kdaj celo utrujen. Pa pri tem velikokrat niti ne gre toliko za fizično utrujenost. Čeprav je seveda tudi ta kdaj prisotna. Gre bolj za logično posledico »razdajanja posebne sorte«.

Ampak – dovolj! Da ne bo pomote.  Niti slučajno me ne motita utrujenost ali izčrpanost. Ne nazadnje sta obe stanji povezani s prijetnim občutkom notranjega zadovoljstva,  da si tisti dan naredil kaj koristnega. Posebej če verjameš v delo, ki ga opravljaš, in če ga imaš seveda rad. Zato ne gre za značilno slovensko jamrarijo. Želel sem le povedati, da je bila moja predstava o knjižnici bolj napačna na neki drugi ravni.

Knjig, tudi tistih bolj zaprašenih, si nikoli nisem predstavljal kot statičnih objektov. Zame nikoli niso bile mrtvi in negibni predmeti, ampak živi organizmi,  ki ves čas dihajo, drhtijo in v resnici svojih platnic nikoli kompaktno ne zaprejo. Še več: kot nekakšni nevidni duhovi se neprestano širijo po prostoru. Kljub temu pa sem knjižnico iz meni ne povsem jasnih razlogov dojemal kot prostor, ki je skoraj neprebojno zaprt vase.  Seveda sem v njem slutil prostrane pokrajine, ki se ves čas odpirajo v druge prostrane pokrajine, slutil sem neskončen labirint podob, čustev, znanja in domišljije. (Mimogrede: če nimate vrtoglavice bi vam več o knjižničnih labirintih v pristni postmoderni maniri razložil že omenjeni gospod zgoraj med dimniki in strešniki.)

Čeprav sem se zavedal, da skupaj z izposojenimi knjigami del te čudežne pokrajine uporabniki odnesejo s seboj, je bila knjižnica zame nekakšen posvečen prostor, po katerem stopaš v copatih, prašne in blatne popotne čevlje pa pustiš zunaj.

Ker je žena nekoč poučevala slovenski jezik,  sem še kako dobro vedel, da se v nekaterih poklicih delo iz službe lahko seli tudi domov, da torej nekatera službena opravila v veliki meri vplivajo tudi na prosti čas in da v nekaterih službah pravzaprav ni jasne meje med predpisanim urnikom in preostalim delom dneva. Prav tako pa sem vedel, da povezava med neslužbenim in službenim časom lahko poteka tudi v drugo smer. Da so v določenih poklicih in službah ob nujnem strokovnem znanju zelo pomembne tudi posameznikove značajske poteze in da te še kako vplivajo ne samo na način dela, ampak v končni fazi tudi na uspešnost. Pri tem nisem mislil samo na pedagoški poklic, ampak tudi na poklic zdravnika, turističnega delavca, trgovskega potnika in še marsikoga.

Po drugi strani pa sem bil zmotno prepričan, da za delo v knjižnici to nikakor ne velja. V trenutku, ko knjižničar zapre vrata knjižnice, ostane služba za njim, ker ne odnese domov ničesar – razen morda nekaj prahu na laseh, kakšno scefrano zadolžnico v žepu in treh ali štirih knjig pod pazduho. Predstavljal sem si ostro mejo, jasno ločnico med enim in drugim delom dneva. Dopoldan knjižnica, popoldan družina, pisateljevanje in prostočasne dejavnosti. Če bi me kdo popoldan vprašal, kaj sem po poklicu, bi brez kančka slabe vesti odgovoril: pisatelj. V dopoldanskem času pa bi na isto vprašanje odgovoril: knjižničar. In pri tem bi seveda mislil zgolj na poklic, s katerim si pač služim kruh. S svojim dlakocepskim in počasnim načinom pisanja si ga tako ali tako ne bi mogel. Danes pa oba poklica zame predstavljata skoraj nedeljivo celoto.

Povsem jasno je, da so med knjižničarji in pisatelji obstajale in še obstajajo določene organske povezave. Med pisatelji namreč velja nepisano pravilo: pisatelj, ki napiše več, kot je prebral, ni dober pisatelj. S tem se globoko strinjam, zato si seveda težko predstavljam, da nekdo, ki se hoče resneje ukvarjati z literaturo, nikoli ne bi obiskal knjižnice. Po drugi strani pa je pisatelj pač tudi eden tistih »neumestnežev«, ki s svojim delom le še povečuje nočno moro knjižničarjev, ki se kaže v večnem pomanjkanju prostora in polic.

Ko pa postane pisatelj del knjižnice ne samo zaradi svojih knjig ali morda kakšnega knjižničnega literarnega večera, ampak zato, ker je tam zaposlen, dobi zgodba dodatne dimenzije.  Že po nekaj tednih dela v izposoji sem vedel: meje med delovnim in prostim časom so tudi v knjižnici zelo zabrisane.

Pred tedni me je ob obisku neke šole radoveden šestošolec vprašal: »Od kod pisatelju ideje za njegova dela?« Odgovoril sem, da natančnega odgovora sicer ne vem, prepričan pa sem, da mora pisatelj po svetu nujno hoditi z našpičenimi ušesi in s široko odprtimi očmi. Ker če stvarem, pojmom in čustvom res skrbno prisluhne, če jih tankočutno opazuje z vidnih in z manj vidnih strani, bodo stvari, pojmi in čustva kmalu spregovorili sami v svojem skritem in enkratnem jeziku.

In če bi me ta isti osnovnošolec vprašal, kako lahko postaneš dober knjižničar, bi bil moj odgovor pravzaprav skoraj povsem identičen. Skratka, tako kot noben pisatelj na svetu ni pisatelj le takrat, kadar piše, ampak – naj se sliši še tako nenavadno – še bolj takrat, kadar na videz brezdelen s tisočerimi tipalkami tipa po svetu okoli sebe in v sebi, tudi noben knjižničar, ki želi biti resnično dober, ni knjižničar le v svojem službenem času.

Še kako dobro se zavedam, kako težko je uskladiti urnike, zlasti kadar gre za večizmensko delo. Zato so seveda nujna določena pravila in omejitve. Kljub temu se še danes zmeraj čutim nekako ponižanega, kadar – če lahko nekoliko pretiravam – s svojo kartico ponižno pokleknem pred neizprosno napravo za odštevanje službenega časa, ki zame povsem nenaravno in navidezno ločuje, kar se ločiti ne da.  Tudi sicer sem trdno prepričan, da preveč pravil ali morebitnih zunanjih in notranjih nadzorovanj in ocenjevanj posameznikovega dela praviloma duši njegov občutek za odgovornost, samoiniciativnost in drastično slabša samopodobo. Nehote namreč ustvarja vtis, da mu ustanova ne zaupa. Kar pa seveda ni dobro.

 

A naj raje nadaljujem s primerjavo in prepletanjem. Za moje pisanje je ob bolj ali manj uspešnem poskusu perfekcionizma značilna skorajda otroška radovednost, nekakšna prostodušna infantilnost, tesno povezana z domišljijo, ki ni domišljija sama zaradi sebe, ampak je nekakšna naravna nadgradnja posameznikove vsakdanjosti. Prepričan sem, da tudi dober knjižničar ob nujni meri strokovnosti pri stiku z bralci ne sme delovati z distance svojega bolj ali manj obsežnega znanja, ampak mora ohraniti veliko mero zdrave radovednosti.

Spominjam se, da sem pred svojo zaposlitvijo v knjižnici kot bralec,  kdaj potreben pomoči, skoraj nagonsko poiskal takšnega knjižničarja, ki mi je dal vedeti, da njegova službena pozicija sploh ni tako zelo drugačna od moje. In da se na nek način z vsakim mojim vprašanjem tudi on pravzaprav od mene nekaj nauči. Knjižnica je pač vesolje v malem. Ne samo zaradi knjig in informacij, ampak tudi zaradi bralcev. Skratka – zame kot pisatelja lahko še tako utečena in vsakdanja stvar v sebi skriva nevsakdanjost, s tem pa odpira tisoč novih poti. Tudi kot knjižničar se vsakič znova poskušam izmakniti rutini in vseenosti in se odpreti novim potem in spoznanjem. S pomočjo bralcev to niti ni tako težko.

Če je pisateljeva naloga pripeljati zgodbo ali pesem do tam, kjer se izkristalizira v vsej svoji plastičnosti, je seveda naloga knjižničarja uporabniku nuditi čim bolj popolno informacijo ali usmeritev. Če se mora pisatelj včasih do te plastičnosti prikopati s kombiniranjem na videz nekompatibilnih elementov, ki v pravilnem sosledju svojo nekompatibilnost seveda izničijo, se podobna zgodba kdaj dogaja tudi knjižničarju. In če mora pisatelj kdaj reševati uganke, ki nimajo rešitve, se kdaj to zgodi tudi knjižničarju.

Iz svojih večletnih izkušenj vem, da uporabnik lahko odide zadovoljen iz knjižnice tudi takrat, ko recimo knjige, ki bi morala biti na polici, tam ni, in je ni niti na sosednjih policah in sploh nikjer in se je ne da dobiti v nobeni drugi knjižnici. Vse je pač odvisno od truda oziroma energije, ki jo knjižničar vloži v reševanje problema. Zaradi čudežne moči podobne energije lahko skrben in odprt bralec neskončno uživa tudi ob branju pesmi, ki problematizira besedo in besedne ravni same in se je sicer racionalno ne da razložiti.

In še veliko je podobnosti in prepletanj. Zato bi v sebi zelo težko ločil pisatelja od knjižničarja in obratno. Še vedno pa jasno ločim pisatelje obrtnike, ki sicer do potankosti obvladajo svoj poklic in so zato lahko mojstri manipuliranja z bralci, in pisatelje, ki z neizbrisno osebno noto ob pravi meri obrtniške spretnosti drzno segajo čez. Prav tako pa tudi jasno delim knjižničarje na tiste, ki imajo ob svoji strokovnosti knjige radi, ker so z njimi – metaforično rečeno – značajsko povezani, in na tiste, za katere je knjiga pač zgolj objekt, povezan z ozkimi strokovnimi problemi. Seveda: kdor ima rad knjigo, ima na nek način rad tudi njenega bralca. Zato bi profesorju, ki sem ga omenil na začetku, na njegovo vprašanje, zakaj bi rad delal v knjižnici, tudi danes jasno in glasno odgovoril: »Ker rad berem knjige!«

Advertisements

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.