Piše: Matej Krajnc

Reprise 1969

Pesem My Way je poleg Strangers in the Night zagotovo najširše znana Sinatrova izvedba in obe sodita v njegovo “četrto” obdobje ustvarjanja (o tem podrobneje kdaj drugič), ko je tudi Chairman of the Board moral priznati, da so se časi spremenili in da so na sceno prišli mladi, sodobni pisci pesmi, ki jih je treba upoštevati. Še več, spoštoval je marsikoga izmed njih, marsikoga pa tudi zgolj zato, ker je vedel, da se bo treba spopasti z njegovimi pesmimi, če želi ostati relevanten. Francoske šansonjerje je vedno nadvse cenil, a mu kljub temu ni bilo najbolj všeč, kar je Paul Anka naredil iz pesmi Clauda Françoisa Comme d’Habitude. Pesem je, pravi legenda, celo odkrito sovražil, kot naj bi sovražil tudi Strangers in the Night. Zdelo naj bi se mu, da še ni dovolj star, da bi pel My Way, da še ni vsega postoril, kar je bilo res; pri štiriinpetdesetih še ni treba položiti vseh računov, četudi je to storil že štiri leta pred tem, ko je leta 1965 izdal album September of My Years in pesem It Was a Very Good Year, s katero se je odlično poistovetil. Dandanes bi take plošče in pesmi peli sedemdeset in več letniki, kar denimo s patino in učinkom počne Willie Nelson, po drugi strani pa je bilo na sceni že v starih časih precej “živahnih starcev”, od Ala Jolsona in Jimmyja Duranteja do Freda Astairea, Louisa Armstronga in Binga Crosbyja. Da ne govorimo o damah; tudi Ella Fitzgerald je leta 1965 že bila blizu petdeset, leta 1969, ko je Frank pel My Way, že čez ta prag … Skratka: jebeš leta, scena je bila vedno naklonjena vsem generacijam, če so le znali ugnati kakšnega vraga. Je pa res, da svojčas “starci” vsaj zvečine niso bili tako “globoki”, bili so bolj zabavljači in se niso trudili okrog ontologij, kot to počnejo dandanes. Bile so seveda izjeme, denimo Frank, ki je vedno rad stopal na temno stran bivanja. Satchmo, denimo, kot glasbenik ni nikoli zares čutil te potrebe.

Sinatra je začel svoj zvok posodabljati že leta 1965 in je to počel ves čas do konca šestdesetih. Na albumu Strangers in the Night je leta 1965 denimo pel uspešnico Petule Clark Downtown in My Baby Just Cares For Me z repertoarja Nine Simone, naslednje leto na albumu That’s Life uspešnico zasedbe The New Vaudeville Band Winchester Cathedral in obligatorno Larino pesem, pa tudi What Now, My Love Gilberta Bécauda. Album The World We Knew je leta 1967 v naslovni pesmi omogočil ponovno srečanje z Bertom Kaempfertom iz zgodbe o tujcih v noči, na njem je bila tudi aktualna Chaplinova filmska pesem This Is My Song iz filma Grofica iz Hong Konga, ki jo je sicer pela Petula Clark, pa uspešnica Something Stupid, duet s hčerko Nancy; s to pesmijo se je Frank do takrat najbolj približal mladim – Nancy je leta 1967 že bila pevska in modna ikona, ki so jo mladi občudovali in spoštovali, stari lisjak pa ni bil od včeraj. S pesmijo, ki so jo nekateri iz zlobe označili za “incestoidno”, je mladi generaciji sporočil, da še ne misli odnehati … in hkrati zabeležil eno svojih največjih uspešnic, ki je pozneje, leta 2001, dobila posodobitev z Nicole Kidman in Robbiejem Williamsom. Leta 1967 je Frank sodeloval tudi z Jobimom, tedaj že kultnim glasbenikom bossa-nove; posnela sta album, ki je obema prinesel obilo priznanj kritikov. A Sinatra se ni ustavil – po albumu z Dukom Ellingtonom, zbirki uspešnic in božični zbirki je leta 1968 izdal album Cycles, ki na videz ponavlja temo albuma September of My Years, le da s posodobljenim repertoarjem, v katerem se tudi zaradi zgrešenih aranžmajev ni počutil vselej tako suvereno, da bi album vsaj približno izenačil umetniško moč brata iz leta 1965. Na njem najdemo pesmi Joni Mitchell (Both Sides, Now), Jimmyja Webba (By the Time I Get to Phoenix), Bobbyja Russella (Little Green Apples) in Johna Hartforda (Gentle on My Mind), poleg zanimive naslovne pesmi pa še uspešnico Pata Boona Moody River, morilsko balado, ki jo je Boone pel leta 1962 in je bila sicer na videz kot ukrojena za Franka, čeprav se mu aranžma ni najbolj prilegal (slišalo se je, da piha mehurčke, pel pa je o umoru; očitno je bilo, da pesmi ni vzel resno) in bi jo bolj prepričljivo pel Dean Martin. Kritika je zapisala, da gre za prvi pop-rock album Franka Sinatre, a tudi v retrospektivi je jasno, da album kot celota ni eno njegovih boljših del, tudi interpretativno se s pesmimi ni poistovetil, kot da mu je vseeno. Od vseh navedenih sodobnih uspešnic je delo najbolje opravil v Little Green Apples, ko se je v pesem docela potopil in se je to slišalo, a res je tudi, da je pesem aranžirana v duhu njegovega klasičnega sloga in se to pozna.

Pri današnji slavljenki, plošči My Way je zgodba podobna, album ima zelo podobno, če ne identično formulo, le da se je aranžer Don Costa bolj potrudil in tudi Frank je nekoliko bolj angažiran. Če pomislimo, da naslovne pesmi sprva sploh ni hotel posneti, je opravil odlično delo in strokovnjaki so mnenja, da lahko šele različica Willieja Nelsona iz leta 2018 konkurira prepričljivosti in dramatičnosti Sinatrove različice in jo celo nadgradi, s čimer se strinjamo, čeravno so pesem bolj ali manj prepričljivo peli mnogi drugi, med njimi Elvis Presley, Paul Anka (ki je avtor angleškega besedila), Dorothy Squires, Sid Vicious (ki je seveda zunaj konkurence zgornjega pevskega arzenala), Major Harris, Nina Simone, Robbie Williams, Shirley Bassey, Céline Dion, trije tenorji (Pavarotti & the other two guys) in tako naprej. Prav tako zunaj konkurence ostaja francoski izvirnik Claudea Françoisa, ki je iz čisto drugega sveta. Paul Anka je odkupil pravice, napisal angleško besedilo in izpisal po razvpitosti zagotovo najvidnejše poglavje Sinatrove kariere. Preostanek albuma zaradi mogočnosti naslovne pesmi nekolikanj izzveni, čeprav Sinatra izjemno prepričljivo zapoje vsaj še dve pesmi: Yesterday Beatlov in If You Go Away, angleški prevod Brelove pesmi Ne me quitte pas. Angleško besedilo je napisal Rod McKuen, ki je bil tudi “krivec” za naslednje poglavje Sinatrove kariere – temačno, umetniško prepričljivo ploščo z njegovimi pesmimi, naslovljeno A Man Alone. Album My Way pa je zaključila pesem Paula Simona Mrs. Robinson iz takrat aktualnega filma Diplomiranec, ki jo je Sinatra spremenil v snappy swing in je tudi ni vzel preveč resno; besedilo je zaobrnil po svoje in se ob tem pošteno zabaval.

Po letu 1969 in plošči A Man Alone je Sinatra poskušal marsikaj – izdal je zanimiv tematski album Watertown, ki je po krivici pogrnil, se upokojil in odpokojil in v sedemdesetih snemal plošče, čeravno komercialno manj vidne. Edina manjša uspešnica v sedemdesetih je bila pesem Let Me Try Again s “povratniške” plošče Ol’ Blue Eyes Is Back (1973). Po projektu Trilogy konec sedemdesetih, trojni plošči, na kateri je znova pretuhtal svoj opus in ga nekolikanj posodobil, je v osemdesetih opozoril nase z antologijskima izvedbama pesmi New York, New York, ki je postala njegova zadnja kultna  izvedba, in Mack the Knife z repertoarja Brechta in Weilla. V devetdesetih je izdal dve komercialno uspešni plošči duetov, a nove izvedbe z interpretativno manj prepričljivimi pevci (Bono, Luther Vandros, Julio Iglesias) in pevkami (Carly Simon) umetniško niso zares prepričale; njegov glas je, v nasprotju z Nelsonovim, bil že preveč utrujen, da bi iz standardov lahko naredil nove, trpkejše interpretacije, kar bi pravzaprav pričakovali. Nekaj gostij in gostov je delo dobro opravilo, med njimi Aretha Franklin, Barbra Streisand in vedno zanesljivi Tony Bennett, na drugi plošči duetov, ki je izšla leto dni za prvo (1993 in 94) pa Willie Nelson, Lena Horne, Jobim in Chrissie Hynde.

Pesmi My Way je Sinatra s svojo izvedbo zagotovo dal pomembno mesto v zgodovini (popularne) glasbe, album pa bržčas kljub trudu ne bo nikoli stal ob boku Sinatrovih albumskih klasik, kot so In The Wee Small Hours, Songs for Swingin’ Lovers, A Swingin’ Affair, Where Are You, Sings for Only the Lonely ali September of My Years, stoji pa na koncu desetletja kot dokaz, da je stari ostal v igri – in še kako.