»Kamen, ki čuti« 

 

… in tako sem neki dan za pet poštnih znamk »kupil« izvod pesniške zbirke Bela Evridika. Kupnino sem moral zapečatiti v kuverto in vrniti pošiljatelju. Kupčija se mi je zdela absurdna, pravzaprav se mi je upiral tak odnos do knjige nasploh. Sem pa uvidel širino, razsežnost vrednotenja. Tista tanka knjižica je bila hkrati občudovana umetnina in zgolj sveženj celuloze. Veličasten preplet erosa in tanatosa in le priročno pomagalo za vegasto mizo.

Bila je dvorana, polna tihega pričakovanja. Na zloščenem parketu stoječ mikrofon. Pred njim sproščena postava v črnem, s pozabljenim kodrom las čez obraz. Brala je, kot bi se čez gladkost kamna stekala voda. Kot vetrič podrsa po listju, tako se je dotikala besed.

Tako sem spoznal Eriko Vouk, pesnico, ki je takrat že prejela Jenkovo in Veronikino nagrado za poezijo. Njen mistični nastop je bil popolnoma skladen s pričakovanji publike, ki je pesnico očitno spoštovalo in jo pozdravilo z burnim aplavzom.

 

 

»Umetnica življenja«, kot jo s kančkom ironije poimenujem jaz, je ves čas v skrivnem odnosu s smrtjo. Nezavedno smo to seveda tudi vsi ostali, le da se ona tega zaveda. V pesmih prehaja stanja, spreminja belino drevesa – tistega, kar ostaja za živim telesom – v glas, ki jo kliče, v nekaj, kar živi naprej. Kamnu, skali vdihne živost, da čuti, da vidi. In kot v pravljici, vsa mrtva negibnost zadiha.

Prelet skozi pesničino dosedanjo ustvarjanje opiše vzpenjajočo se spiralo energije misli. Od močnih simbolov erosa, tanatosa in anime, ki predstavljajo osnovni princip življenja, korenine, od koder se napajamo, preko beline (prosojnost), skozi prisluškovanje valovanju rojstev in minevanj, kroženja, izmenjevanja dobrega in zlega, do zamaknjenja v onostranstvo, v izkušnjo duše, ki se od smrti loči.

Sicer pa je petica numerološka številka Erike Vouk. Tako o petki numerologi: Petka obožuje svobodo, potovanja, je zelo premišljena, izobražena in romantična. Ima zelo bujno domišljijo in občasno zelo nore ideje. Obožuje raznovrstnost in se z lahkoto prilagodi vsaki situaciji.

Njena beseda je tiha. Zavita v klobčič topline čaka na bralce. Oboževalci se neredko pritožujejo zaradi odmaknjenosti, morda celo odrinjenosti. Tudi sam se moram strinjati z njimi. Zaradi gravitacije. Pesem je s tem, ko je zapisana, postala materija. In materija, ki se ne giblje, preriva, vedno potone v neopaženo senco. Čeprav po drugi strani čutim, da bi oglaševalski trušč in medijska pozornost skalili turkiznost tolmunov pesničinih skrivnosti. Njihova lepota se razodene prav v miru.

V pogovoru ob prejemu Glazerjeve nagrade za življenjsko delo je razmišljala podobno: Veliko je samosti, tudi hotene samote, ampak včasih mi manjka druženja, čeprav priznam, da se iz velike družbe ­hitro umaknem.

Pesnica tako kljub strmenju k samosti svojo poezijo večkrat združi in podeli z drugimi umetniki. Tako z glasbeniki (Boštjan Narat, Peter Andrej), kot s pesniki (Milan Vincetič, Klarisa Jovanovič). Svoja besedila pa je namenila tudi uglasbitvi v projektu »Rokerji pojejo pesnike«.

Erika Vouk ljubi tišino. Tako tudi živi. V tišini svojih besed, svojih misli. Njena tišina je prostrana, kot morje. Besede so zapisane z vetrom po gladini, v peni valov se vrtinčijo sanje. Ljubimkanje vztrepetalega morja s kamnom je neizčrpni vir življenja in ustvarjanja Erike Vouk.

Belina Erike Vouk je počila od silne pripeke, zazijala je vrzel. TA DAN. Skoznjo so pricurljale drugačne pesmi, balade. Življenjski sok, strnjen v pesniško snov, do gostote temnega medu.

Naslov zbirke, kateri se bomo posvetili v nadaljevanju je: LASA PUR DIR.  Deluje skrivnostno. Kot skrbno zaklenjen vhod v neke nove avtoričine svetove. To ni njena zadnja zbirka, zadnja je že omenjena TA DAN, izdana v letu 2019. Je pa zadnja v nizu naboja sveže strasti bivanja, sonca in morske pene.

Nasmehnem se svoji naivnosti, ko lebdim med besedami lasa pur dir, polnimi peščenih dotikov in gladkosti kamnitih stebrov. Berem skrbno izbrane besede, še skrbneje zložene v verze, kratkih korakov. Da, mojstri znajo povedati na kratko. Kot je zapisal tudi Alojz Ihan, predsednik žirije za Veronikino nagrado v letu 2004: Predvsem pa ustavi ritem tisti hip, ko pesem pove, kar je bila njena naloga. In to, da pesnik ne le zna povedati veliko, ampak tudi natančno začutiti, kdaj je povedal dovolj, je lastnost zrele poezije, med katero nedvomno spada poezija Erike Vouk.

Berem z glasom, poltiho. Le toliko, da se slišim. Da slišim, kako zvenijo koraki, kako odmevajo. Da dojamem pomen vsakega zloga, ki mora biti tam, sicer bi se beseda zlomila. Ki mora tam biti sam, sicer bi se gnetli kot cvetje v premajhni posodi. In izgubili vso lepoto.

Zelo poredko berem na glas.

In ta ljubezen, ta strast! V kamnu izražena vsa lepota dotika blaženosti.

Še nisem dobro zajel sape, že me je pesem KI TE LJUBIM zadela, tako počez, čez možgane, da sem osupnil. Za avtorico značilno široko besedišče tukaj doseže poln zamah. Hvalnica, ljubezenski izliv, tenkočutno hrepenenje do – kamna. Tako neobičajno, izvirno in mojstrsko.

Ples besed se nadaljuje v nič manj zanosnem ritmu, morda kje zastane, da bi bil gib še lepši. VISOKA PESEM in KAJ SKRIVAŠ se lahkotno, v paru, zavrtita čez Tartinijev trg. Tako naravno, tako preprosto, tako sočno, RAZMOČENA. Čudovita zdravica.

In kot pada pajčolan z obraza skrivnostne dame, avtorica odstre skrivnost pomena besed lasa pur dir. Ključ je rdeča beneška hiša. Vsem na očeh, a prav očem je resnica zakrita. Začuti se jo skozi verze: » Z veščino tatu / se to mesto boem / z oranžnimi lovkami nizkega sonca / nepredvidljivo, brez kančka sramu, / skrivaj tihotapi v pesem brez konca.« (ČAJKE).

Konec pesniška zbirke je zavit v svečanost, v svetost. Poklon Lorci, poklon erosu, poklon življenju. Pesnica obredno zapira mestna vrata in uspava boemskega duha: »… čez streho v belo oblečene hiše, / vse više in tiše / neznanokam / spat.« (PRILETA). Čeprav vemo, da gre pri Eriki Vouk vedno za netesno zapiranje, da nekje med drobirjem Mesečevega zaliva že lebdi neka nova, še neizsanjana melodija.

In naj to moje razmišljanje zaključi pesnica sama: Pri meni, ki sem se zapisala svoji muzi, sta se življenje in umetnost poiskala že zelo zgodaj, se združila in ostala združena celo moje življenje – vse drugo se je dogajalo vzporedno.