Piše: Matej Krajnc

Reprise 2019

Neil Young je že bil v Eldoradu, ustvaril je Greendale in tako naprej; mesta mu niso tuja. Prvi album s Horsi po letu 2012 in epski plošči Psychedelic Pill je posnet v Coloradu in oznanja tudi “vrnitev” Nilsa Lofgrena, četudi Nils vmes ni čisto zares umanjkal, le s Horsi se na albumu po letu 1971 ni več pojavil. Neil zadnja leta vsako leto izda kako avtorsko reč in tudi obligatorno arhivsko izdajo, česar smo vselej veseli, čeprav so nekateri izleti boljši, nekateri pa se malce bolj vlečejo. A Neil ve, kaj počne, rokerske drže ni nikoli opustil, zgolj dopolnjeval jo je in z njo eksperimentiral, pa tudi lastna parodija ni nikoli postal, navkljub tako dolgi karieri; bržčas ravno zato, ker je bil vedno edgy in trmast, tudi ko smo pomislili, da izgublja tla pod nogami. A jih ni, prekleto dober je in še vedno nam kaže sredinec. Tokrat je ploščo zabelil s trinajstminutno pesmijo She Showed Me Love, ki jo je postavil skoraj na začetek, kot da opazuje, kdo bo prešel prag. Pesem je dobra in praga ni težko preiti, nakar pridejo Help Me Lose My Mind, Green Is Blue, Milky Way in druge. Nekatere izmed njih je v zadnjem času pred izidom pričujočega albuma že igral v živo, preizkusil jih je pred občinstvom in nato šel naprej.

Neil, Nils, Ralph & Billy so še vedno brezkompromisni ključarji nebeških rockovskih vrat in nova plošča spet odškrne delček tistega, kar je bilo zanje že od nekdaj ključno: poberimo z mize dobre pesmi in igrajmo z jajci. To je vse, kar potrebujemo. Drži. Če boste kupili vinil, dobite zraven še malo ploščo z enim ouutejkom in eno “živo” izvedbo; drag je, a jebat ga, tudi svoboda je draga. Pa tudi večnost, ki se tokrat čisto empirično zazrcali proti koncu plošče: Eternity ni zgolj pesem ali stanje, je aksiom: moramo večno živeti, da ne zamudimo kakšne Neilove (in konjske) plošče.