Piše: Andrej Lutman
Galerija Murska Sobota, 2019
V murskosoboški galeriji od 3. oktobra 2019 do 23. januarja 2020 poteka razstava z naslovom Osamljenosti in s podnaslovom Izrazi tesnobe v „prekmurski“ likovni umetnosti. Izbor slik in fotografij je iz obsežne stalne galerijske zbirke, ki presega sedemsto umetnin. Vzporedno z razstavo je izšla tudi obsežna monografija na tristotih straneh. Vsebuje vrhunske reprodukcije in poglobljene razprave o vsakem izbranem likovniku ter likovnici. Monografija je izšla ob sto letnici priključitve Prekmurja matični Sloveniji. A to obeleževanje vsekakor presega. Avtor razstave in monografije, dr. Robert Inhof,
je namreč v razstavo in monografijo vključil pregleden, dosleden in pravzaprav dolgo pričakovani izbor umetnin, ki se vsaj dotikajo posplošene predstave o pokrajini, kjer meglice zastirajo obzorje in ljudi v njej. S tem v zvezi je potrebno opozoriti, da je pridevnik prekmurski pisan z narekovajema, saj izraz umetnin ni vezan ne tematsko in ne slogovno le na izbrano pokrajino, pač pa jo s svojimi sporočili razširja na nezamejenost v smislu geografije ter tudi vpetosti v sodobne likovne tokove.
Robert Inhof svoje izhodišče v spremljevalnih besedilih izrazi takole: „Pričujoči esej je interpretacija, in to samo ena od različnih mogočih interpretacij. Magija umetnin je, da vedno znova nagovarjajo in zavezujoče kličejo k interpretaciji. Če je umetnina to, kar naj bi bila, potem čas ni njen sovražnik, saj se ne more izčrpati ne z eno interpretacijo ne z vsemi mogočimi interpretacijami skupaj.“
Svoj izbor pa pojasni s stališčem, da je bil odločujoči nagib za takšen izbor premik v slikarski motiviki, ki je prekinil prikazovanja prekmurskih ljudi kot skromne, dobre in poštene, pa tudi slikarska tematika se je premaknila od slik ravnic, drevoredov, cimprač, štorkelj in meglic. Tako se – kronološko vzeto – izbor prične s skupino DHLM, ki so jo sestavljali Ladislav Danč, Štefan Hauko, Lojze Logar in Franc Mesarič. Oznako te skupine, delujoče v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, določajo začetnice njihovih priimkov. Prav ti umetniki so dejansko prekinili z likovnim izrazom, ki je omejeval tematiko na folklorne prvine, v koliko ni prve brazde v tem smeri vsaj nakazal že Ludvik Vrečič.
Poleg že omenjenih predstavitev vsebuje še osem likovnikov in eno likovnico. Vsem je skupno to, da so zaznamovani z individualizmom in pa vezanostjo na likovno problematiko horizonta oziroma obzorja, obzornice, očišča… ter prisotnostjo praznine oziroma odsotnostjo podobe tam, kjer jo gledalstvo pričakuje; seveda v kompozicijskem smislu. V zvezi s horizotnom je Robert Inhof filozofsko dosleden: „Horizont je natanko tisti vmesni prostor med nebom in zemljo, ki se povsem razkrije takrat, ko se neha iluzija horizonta, ki jo vidimo, in se začne pravi horizont, ki ga ne vidimo in ga tudi ne moremo videti.“ Navedena označba asociira na demona brezna, Horonzona, ki sam nima oblike, pač pa ob opazovanju zavzame vse predstavljive oblike in s tem prikriva brezno v daljavi, ga približa in ga s tem razpre.
Za vsa besedila, ki pospremljajo slike, je značilna navezava na antično mitologijo, meječo na arhetipske podobe in njihove izpeljave, kar besedila naredi poljudna, pa ob tem ne trpi strokovnost. Besedila vsebujejo tudi precej humornih pasaž, kar še dodatno pripomore k berljivosti. Za primer iz besedila z naslovom Mirko Rajnar. Prestop horizme: „Zanimivo je, da so ravno okrog časa te Rajnerjeve lastne podobe bile med številnimi slikarji ob zasebnih omizjih zelo pogoste banalne metaforične in mizoigne ugotovitve in trditve, po katerih mora slikar, če hoče narediti resnično dobro sliko, slikati s penisom in z njim orati po platnu. Takšne ugotovitve so posredno izražale še nekaj: mizoigne trditve, da slikarka nikoli ne more biti dobra umetnica, saj že njena telesna predispozicija govori o pomanjkanju pravega orodja za slikanje.“ Nadaljevanje lahko gre v ugotovitev, da pa so ženske vrhunske kiparke, saj rojevajo, otroke, žive kipe.
Kljub naslovu razstave in kataloga pa velja zagotovilo, da soočenje z osamelostjo na predstavljen likovni način ponuja pristen stik s pretočno in umetelno povezavo in navezavo, ki vzvalovi tako sliko kot tudi občudovalstvo.
Andrej Lutman