TOMAŽ PENGOV

Tisto popoldne je čakalo kakor taksist
na mojo kratko prisego.
Nebo je bilo kot škatla vžigalic
in na licih sem čutil zadrego.

Vstal sem, sunkovito, kot bi bil za to plačan
in moje stopinje so zarohnele
in vrbe žalujke so nad posteljo dneva
pod pravim kotom visele.

Moj srčev fant s prestreljenim obrazom
še vedno čaka na gloriolo.
In plešem in plešem in poleg mene stoji
mlad kerubin s pištolo.

Čudne pesmi igrajo nocoj.
Zvenijo kot Minnesang.
Le da so vitezi slepi in kruljavi, gobavi in stari,
podobni beračem iz enodejank.

Na koncu ostanejo samo stari gospeli
in v njih glasovi, glasovi, glasovi.
Besede so stare kot midva, priznaj.
Samo topi pogledi so novi.

Izdajajo me komaj vidne grimase,
ko podajam roko božiču.
Obljube in zaprisege so šle
in se prodale hudiču.

Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.

2002

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.