Piše: Matej Krajnc

Blink Publishing 2019

Po obsežni avtobiografiji Petea Townshenda je pred nami še knjiga Rogerja Daltreyja; dvojec, ki še dandanes brani barve in ugled zasedbe The Who je torej napisal vsak svoje spomine na karieri, ki nista sooblikovali zgolj šestdesetih let preteklega stoletja, pač pa celotno podobo sodobne rockovske glasbe – Townshend s svojim avtorskim, Daltrey pa zlasti s pevskim in frontmanskim glasom. Rock-opere, ki jih je zasnoval Townshend, bi bržčas zvenele precej drugače brez Daltreyjevega inputa, hkrati pa je bil naš tokratni protagonist tudi človek, ki je skrbel za mirno morje in ravnovesje egotripov v zasedbi The Who. Zabeležil je lepo samostojno kariero z nizom albumov, eden njegovih vrhunskih dosežkov zunaj matične zasedbe je tudi album s pub-rockovsko legendo Wilkom Johnsonom, ki je nastal v adventu Johnsonove bolezni; zgodba se je sicer srečno končala in Wilko še vedno nastopa. V pričujoči knjigi pa je na nesenzacionalen, berljiv način Daltrey povedal svojo plat zgodbe, ki jo pravzaprav poznamo … večjih presenečenj ni, tudi njegov odnos s Townshendom je bil že večkrat popisan (vsi veliki možje imajo kdaj pa kdaj svoja nesoglasja, majhna, velika in večja, a še kako drži, da Daltrey svojega prijatelja in soborca iskreno spoštuje in ceni) in Daltrey ni v knjigi razkril nobene zares šokantne ali neverjetne podrobnosti, ki bi je pristaši zasedbe The Who in samostojnih karier vseh štirih protagonistov tako ali drugače ne poznali ali vsaj naslutili. Knjiga je sicer polna zgodb in anekdot … in ne bi je bilo, če bi ne bilo gospoda Kibblewhitea. Lotite se branja in odkrijte, je-li Roger Daltrey bil eden tistih, ki jim v življenju vsi prerokujejo uspeh … ali pak uporniška rockerska duša, ki so ji obetali pogrom, kot se to ponavadi dogaja pri velikih!

“Preden so prišla šestdeseta, si bil najprej otrok, nato si zrasel v moža. Izšolal si se in šel delat. To se je nato spremenilo. Naša generacija je to spremenila!”

Mi pa čakamo na novo ploščo The Who … samo knjižni sejem še mine, pa bo!