Piše: Matej Krajnc

SZ/Graffit Line 2019

V časih, ko nas radijski valovi želijo prepričati, da ni več dobrega rocka, na Bandcampu in v fizisu najdemo pričujočo ploščo, najnovejši album MEFa in njegovih Narodnoosvobodilcev. Eden najboljših rockovskih bendov pri nas, ki ima poleg tega povedati še kaj več kot slabo izpisane floskule o žurih, piru in klišejski ljubezni, pardon: marsikaj več, je s pričujočo ploščo spet zadel v polno. A saj o tem nismo niti dvomili: že prejšnje plošče Mefa in njegovh tovarišev, pa njegovo delo v zasedbi Deseti brat in tako naprej in tako naprej so nas vedno znova prepričali, da ni le mojster dobrega besedila za popevko, ampak zlasti roker, ki s svojo življenjsko držo brezkompromisnega pevca proti razčlovečenju (in z alter egom hitmejkerja) pozna to in ono stran naše glasbene zgodovine. Če je konec osemdesetih bil del družbenih sprememb v bivši domovini, je dandanes nosilec najboljšega, kar je tista domovina (in pričujoča, če je ne bi razsuvali s pohlepom in neumnostjo) imela ponuditi. Nova plošča pa že z zelo domiselno naslovnico pove, kaj je že spet.

Plošča nastajala med letoma 2015 in 2019, zorela je počasi in previdno, izšla julija 2019, nekaj pesmi pred tem že na digitalnih EPjih, denimo nadvse aktualna Ukradli so nam mesto. Malo pred božičem 2019 pa je Mef med nas poslal pesem Čez mreže in žice, povedno rokersko udarnico, ki jo je pospremil z besedami: “Božični čas je pravi za pesem o ljudeh, ki v hladnih temnih nočeh, z otrokom v naročju skušajo najti svoj varni košček sveta. Stopajo po mokrih, blatnih stezah, bredejo preko rek in se skušajo pogreti ob ognjišču dobrih ljudi. Otroci, prezebli, nenaspani in prestrašeni se ne zavedajo sveta v katerega vstopajo. To je pesem upanja, pesem prepričanega laika, ki verjame v človeško dobroto, pa čeprav jo vodi božja roka. Pesem je, tako kot že nekatere pred tem, filmsko opremil guru slovenskega alternativnega filma, Davorin Marc.” Pesem o dandanašnjih časih povzema filozofijo Mefa in njegovega benda, ki že v imenu nosi upor, vrednote bratstva, nenehnega iskanja novih poti v boljšo prihodnost, ki pa je negotova in tega se protagonist še kako dobro zaveda. Še eno nosilnih pesmi Padle so zastave je Mef predstavil že 2017: “Nihče ne ve zakaj, nihče ni videl kdaj, nihče ni videl kdo, nihče ne ve kako le padle so zastave, rdeče, bele, plave.” Punkrokerska drža in glasbena udarnost  teh pesmi priklicujeta nujo po feferoniziranju resnice in spoznanj, ki jih streljajo v nas od vsepovsod in ki staro prislovično klišejsko cesarsko slečenost razgalijo v manipulacijo. Pa vendar: je tudi ljubezen manipulacija? Sta bratstvo in enotnost manipulacija? In kaj je s tistim mušketirskim vsi za enega-eden za vse. Ali pa s staro pionirsko zaprisego, ki jo zdaj mečejo v koš z najhujšimi vojnimi zločini človeštva? Težka vprašanja, ki se jih ne lotevamo nič lažje, če jih vklopimo v feršterker. A takrat jim lahko nekako bolj brezkompromisno pridemo do dna. In ker se človeštvo že stoletja vrti okrog ene in iste osi, je vprašanje, ali so pesmi Mefa in NOB zares tako daljnosežne, da nas pripravijo do tuhtanja. Jebat ga, mene so vedno. In verjetno še marsikoga. Že večkrat v zadnjem dvajsetletju se je sicer pokazalo, da angažirani glasbeniki nimajo zaresne moči sprememb (Bush, Trump). A jebat ga – imajo vrednote. Njihove pesmi nosijo na sebi bolj trpežne obleke kot ozke brčice ali v vetru plapolajoče ognjene frizure diktatorjev. Tudi to se je že večkrat pokazalo v zadnjem dvajsetletju.

Res je – Mefove pesmi so med nas kapljale v četvorkah, zasedbe so bile pestre, tudi zborovske, akustične, kdaj malce štrajharske, a večinoma udarne in jedro je ostalo isto, narodnoosvobodilno, z Effejem pri gumbih, Armandom, Jašo, Gregom, Evo, Jadranom, Markom … Res je – četvorke so se združile v trinajst albumskih poglavij, udarnih električno in udarnih akustično, tudi elegičnih, ko zvonec kliče po take vrste potrebi … Mef (ki je tokrat na ovitku zapisan solo in je ves čas v osrednjem fokusu zvočne slike). NOB nagovarjajo z glasom in glasovi, ki jih moramo poslušati: iz Gibsona, iz mikrofona, od koder koli. Če jih ne, je to na našo škodo. Život, to je feferon, pravi stara buldožerska. In Mef mrež in žic ne mara, takih, ki razdvajajo. NOB smo imeli zato, da se ne bi več zgodile. In NOB (ta na plošči) je tu zato, da bi se v tem imenu še naprej dogajala glasba!