Piše: Matej Krajnc

Litera 2019

Rodimo se, ko se zavesa dvigne, in odidemo, ko pade – stvar je čisto preprosta, zmore jo še vsak ljubiteljski teater, kako je torej ne bi zmoglo človeštvo! So-li naše vloge predestinirane ali lahko scenarije pregnetemo sami, to je vprašanje, ki nas preganja že od vsega začetka tako ancientne kot sodobne filozofske in splošne misli. Literatura je eden od načinov prevpraševanja teh vlog in spuščanja mask; ali natikanja mask, odvisno,  s katere strani zgrabite vso reč. Takole lahko paberkujemo v nedogled in nekolikanj zlovešča naslovnica pričujoče knjige nam z naslovom vred daje kar nekaj izhodišč za razmislek o tem, v kakšni družbi pravzaprav živimo. In če so medsebojni odnosi vrhunec našega obstoja, kot trdijo sociologi (ali psihiatri), družina pa celica družbe (kot trdijo dušebrižniki, ki jim je za to celico kaj malo mar), smo že nekje na osnovni premisi pričujoče knjige.

Kratke zgodbe, ki jih srečamo v njej, so marsikdaj krute (Darilo, Bejzbolka), a prizori za zavesami so bržčas še bolj. Za zavesami, kjer je pravzaprav vse dovoljeno, saj je to naš zasebni prostor, kjer se razmerje vlog, ki naj bi jih v družbi igrali, spreminja iz minute v minuto. In potem javni prostori, denimo pajzli, kavarne, bari, v katerih sedimo … Umetniki, pijanci, fuk, prepovedan fuk … Točneje: “prepovedan” fuk. Zvestoba. Nezvestoba. Dobra mama. Mama, dobra za sosede. Jebena mama. Ali oče. Neznanec. Psihopat. Hej, serijski morilci … V prenesenem ali dejanskem pomenu. Zgodbe Samante Hadžić Žavski niso “imaginarni svet”, pač pa “naš svet”, presajen skozi imaginacijo/pero/izkušnje/spretnost avtorice. Družbena vloga ženske, ki mora biti Madona, ki mora biti tudi mati Francka in ki (zvečine še vedno) ne sme biti, kar ne narekujejo šablone, ker potem ne vemo, kam naj z njo (ali pa je lahko in se je potem prime nalepka), je še kako aktualna in pravzaprav večno aktualna tema, saj se kljub “demokratizacijam” nekateri vzorci nikoli ne spremenijo. S tem, da svetnikov ni. To nam je zdaj menda že jasno. Moralni kodeksi tudi – frčijo po zraku in se zaletavajo sami sebi v brk. V serijski brk.