Dej, Anton Aškerc, tjebe skoz
pred Lekarno sonce greje,
dej, ti maš zveze, zrihti nam,
de mo dobil arcneje.
Si mašnk biu, pr bogu si
zapisan ko jegou,
če ni ti glih zamiru, ko
si iz lemenata šou.

Če nje, pa tud ni nč hudo,
sej kažeš tud navzdou –
a miš, de bi nam ta kosmat
kej bol na ruoke šou?
Dej, neki rječ: vsaj ja al nje,
de vemo, pr čem smo …
Tjedi se zdel jim je, de kip
je ofnu leu oko.

Je Anton Aškerc spregovriu
in reku: “Kuasjanuor!
Ob ttih čudnih praulcah
me kap je trofla skuor!
Zaka pa mislte, de jz
skoz tukile slokinim?
Že vječ ko stou let se vsak dan
sjem k farmaceutkam slinim.

Pošilam jih al guor al duol,
odvisn je od vole,
polet umiram na vročin,
pozim pa mraz me kóle.
Za mjene zmen se ne nobjen,
to je že od hudika,
zej pa prestar sn, de bi meu
lečečiga zdraunika.

Tk de bom jz še kr moleu
jen prst guor, drugga u pjeku,
a pomnte, de Aškerc ni
še čist ta zadne reku!
Sn epou duost u kravatlc skriu,
de usje bom preunégu,
zej pa adijo, je preuroč,
de bi se tuki kregu!”

A ste zej vidl, porkaduš,
kolk škode ste naredl!?
Ka šli ste fehtat Aškerca!
Le ka vas je obsedl!
Zej ste zbudil hudiča v jem,
in to je zlo nevarn!
Smo douk mel mir, zej bo pa spt
ceu gromšek pr Lekarn!