Josip Osti: Življenje je srhljiva pravljica

Piše: Matej Krajnc

Založba Pivec 2019

osti

Pričujoči kalejdoskopsko-mozaični roman, kot ga že v podnaslovu opredeli sam avtor, je najprej tretji del Ostijeve romaneskne trilogije, po romanih Pred zrcalom in Duhovi hiše Heinricha Bölla; trilogija sicer nosi naslov Vetrovna noč v Langenbroichu. Nato pa je tudi – in zlasti – kompleksno romaneskno delo, ki, kot namiguje že podnaslov, teče na treh raven ali “tirih”: A, B in C. Tir A je pričevanje o spopadanju z neozdravljivo boleznijo, ki je že dolgo del avtorjevega življenja; sprejel jo je, se z njo spopadel, se zato ne zagrenil, kar je bržčas tudi pripomoglo k dejstvu, da je še vedno živ, pa jo zgrabil tudi za pisateljske roge in ji posvetil dobršen del pričujoče knjige. Tir B je osrednji tir – prepis in prevod “sarajevskega dnevnika” njegove mame. Tir C je “spominski” tir, ki učinkovito dopolnjuje preostala dva in sicer k razumljivo dokumentarni knjigi še dodatno prispeva nadih literarnega, čeprav so že “dokumentarni” deli daleč od suhoparnega ali faktografskega.

Kaj poreči? Ostijeva mama je kljub težkemu življenju v obleganem Sarajevu sredi devetdesetih ostala zelo lucidna in duhovita ženska, ne glede na hude osebne in druge preizkušnje, ki jih je prestajala. Njen dnevnik je, kot je na platnicah zapisal že Boris A. Novak, eno najpomembnejših osebnih pričevanj iz bržčas najtemnejšega obdobja balkanske (in naše skupne) zgodovine, obdobja, ko je bratstvo in enotnost zaradi nacionalističnih teženj peščice – ta je uspela najuhskati množico, kot se to ponavadi dogaja – razpadlo v sovraštvo, to pa v splošno razčlovečenje in pogrom. Osti je o tem obdobju že pisal, svoje pričevanje je zabeležil, a materin dnevnik deluje na drugačni ravni, kar je bil seveda pisateljev namen: mama opisuje čisto vsakdanje stvari, ki so se dogajale med streljanjem, bombami in granatami – šla je denimo na kavo k prijateljici, po najnujnejše potrebščine, ki so bile strogo odmerjene in jih ni bilo kaj dosti, ko pa je doma legla, da bi si odpočila, je kot “soundtrack” počitka slišala strele in žvižge granat, ki so, žvižgi namreč, bili hujši kot poki, tako piše. A mama je tudi ves čas brala, tega si ni pustila vzeti, Osti pa je med spopadanjem z boleznijo, operacijami, pregledi, slabimi in manj slabimi novicami in bolečinami obče ves čas pisal. Pisal, pa zakinkal, kot opisuje zaključevanje pričujoče knjige.

Ta je obsežna, skoraj 500 strani ima, a vam ob branju ne bo nikoli niti za hip dolgčas. Osti med spomine iz otroštva in mladosti vpenja tudi spomine na svoje pisateljske in pesniške kolege, srečevanja z njimi, njihova minevanja, ko so odšli, dobri duh knjige pa je seveda tudi Kosovel, ki je Ostijeva rdeča nit; njegov duh in njegova drža, posebej pa njegova pesem. Dobrodošli torej v … življenje. Srhljivo je, a je pravljica. Osti ga natanko tako tudi živi, ne more in noče se mu odreči, in mi z njim potujemo skozi najrazličnejša poglavja naše skupne zgodovine. Že to je neprecenljivo. A roman, ki je pred nami, ponuja še mnogo več.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.