Vrata se odprejo.
Miza. Prazen stol.
Okno je zaprto.
Že zdavnaj sem odšel.
Kdo zdaj bo zgodaj zjutraj
brisal prah s polic,
legende kdo sestavljal
iz spečih govoric?

Povej, zakaj si sama,
čemu zazrta v tla?
Katera senca v temi
zdaj s tabo trepeta?

Zevs in Thor kadita
v sobici čez cesto.
Neron je potrkal,
požgati hoče mesto.
Prinesel sem mlad teloh
in dal ga k tvoji sliki.
Zdaj čakam. Rad bi slišal,
kaj menijo sodniki.

Povej, zakaj si sama,
čemu zazrta v tla?
Katera senca v temi
zdaj s tabo trepeta?

Celo večnost hodim,
a pot je ves čas ista
in dvem, trem suhim rožam
sem za karikaturista.
In znani mi pogledi,
režeči in prežeči,
stegujejo se, a me
ne morejo doseči.

Povej, zakaj si sama,
čemu zazrta v tla?
Katera senca v temi
zdaj s tabo trepeta?