delam od doma, postal sem milijonar,
v luknji za štedilnikom sem odkril denar
in ela peroci me prosi, naj ji ga dam.
moj dežnik je lahko balon, pravi, a samo enega imam.

rečem ji: ela, počakaj, jutro je še mlado,
pozvoni lado leskovar, rečem: vstopi, lado.
prinese nekaj viskija, da bi ga ob delu pil.
pomislim: on ne mara čaja, njemu ga bom nalil.

nato se mi na pragu nariše ali baba,
z njim pa vsi razbojniki, pa škržat in bubašvaba.
radi bi vstopili, a zavzdihnem: preveč vas je!
ela peroci zavpije: našel je denar, lado leskovar pa: pa menda vendar ne!

stojim pri vratih kuhinje, prijemljem se za steno,
zarohnim: poberite se odtod, kršite karanteno,
in moj denar vas ne briga, ne dotikajte se ga!
ali baba pa: vidim same kovance, nobenega bankovca!

lado leskovar se zakrohota: kakšna karantena!
ela peroci zašepeče: ne se upirat, ker je brez pomena!
ali baba me gleda in se reži: kje pa živiš!
mi smo pripravili teren, zdaj pa bi vzeli tvoj denar, če dovoliš!

zavpijem: izginite pri priči, a vtem me v rebrih zaboli,
lado leskovar zagodrnja: bil sem mlajši kakor ti,
nikoli pa odrekal bližnjemu pomoči …

škržat in bubašvaba pa zapojeta potiho:
povej, je tole bogastvo mar sodo ali liho?
ali baba reče: nehajta, kdo neki bo štel!
lado leskovar reče: prav ima, kar jaz bom vse vzel …