»(samo)zaznavanje v oklepajih«

piše: Milan Novak

 

RAZGOVORI S TOBOM I SAMIM SOBOM je knjiga premišljevanj. V teh enaintrideset kratkih pesniško – proznih besedilih so strnjene mnoge ure tehtanja in mentalnega potovanja, iskanja. Vsa besedila so naslovljena enako: »(ne)verbalna komunikacija«. Dodajana jim je le še zaporedna številka, zapisana z rimsko pisavo. Sporočilnost se stopnjuje, z vsako rimsko številko nekaj novega, globljega. Vse pa se dogaja skozi pogovor (monolog) z neko drugo osebo, ki se zdi zdaj stvarna (iz spomina), zdaj nestvarna (ta je zdaj in tu in predstavlja drugi jaz, drugo stran avtorjevega uma). Nekatere pesmi (besedila) so očitno posvečena določeni osebi, a imena in namene avtor ohranja zase. Tam, kjer so ti zapisi tudi nastajali.

Besedila so zapisana s krepko pisavo, med temi besedami pa so vrinjane številne vsebine v nepoudarjeni pisavi, zaprte v oklepaje. Oklepaji so v nekaterih primerih morda celo pomembnejši od glavnega besedila. Zvečine avtor v oklepaje postavi natančne napotke, kam z besedilom sploh meri. Ali pa v njih izrazi področja, kamor bralec miselno naj ne zahaja.

Sam kontekst (ne)verbalnosti je pojasnjen že v prvem besedilu. Zdi se mi, da bi lahko že samo s tem spoznanjem končal branje. Misel, ki objame mnoge primere iz življenja, prepričan sem, mnogih bralcev te knjige. Spoznanje, kako pomembna je tišina, kako zgovorna je lahko tišina, je globoko.

V besedah Arona Baretića je zelo izpostavljena tematika vrednot. Seveda razmišljanja v knjigi veljajo za avtorja samega. A kot bralec se ne morem upreti skušnjavi, da bi besede, zapisane v prvi osebi ednine, lahko bile tudi moje. Pravzaprav se o tem ne odločam, moje misli se tako odločijo same.

Primer, kako je brez prave téme mogoče zapisati močno sporočilno besedilo: (ne)verbalna komunikacija VIII. Govori o vsem drugem, le o tistem spominu na klop, na sedenje v samosti (ne osamljenosti), temveč v povezanosti z vsem, le o tem ne piše. Vendar zelo spretno, ob obilici vseh ostalih nepomembnosti, poudari prav to. Nekdo bi lahko rekel, da je vse ostalo torej odveč in bi bilo, iz gole higiene do pisanja, to potrebno izbrisati. A ne, prav ta izgubljenost pomembnosti v nepomembnostih, prav ta značilnost, pove bistvo avtorjeve misli.

Resnica je tista beseda, ki jo avtor večkrat preigrava v zaklepanju in odklepanju oklepajev. V besedilu (ne)verbalna komunikacija XIII, se je loti z zamolkom. Nič posebnega, si rečem, to počnem tudi sam. Ampak res to počnem, se zavem. In prav zato obnemim. Ko pa razvije dilemo med resničnostjo in iluzijo, med resnico in lažjo ((ne)verbalna komunikacija XX), se tudi jaz vprašam, komu resnica sploh koristi. Kdo si je sploh želi.

Klopi so motivi, ki jih avtor večkrat prikliče v besedila. Kot bi zgodbe razgrnil skozi drevored in klopi namestil vzdolž njega. Črke postanejo drobni kamenčki, ki škripajo pod koraki, zvenijo vsak s svojim smislom. Zelo priročno, pomislim, ker je prav klop na prostem mesto, kjer si lahko najbolj sam. Sam v sebi. Verjetno je podobno razmišljal tudi avtor ob pisanju. Verjetno je tako (morda takrat nezavedno), razmišljal že takrat, v času, kamor se dogajanje v zgodbah vrača. In v preteklost se vrača zato, da bi se razumel v sedanjosti. Na klopeh. Ves čas pa posluša, vidi svoje misli, kako drvijo skozi nekakšen proces:

“Ništa,

samo umirujuća tišina oko mene,

i (tek tihi) mrmor kuckanja misli,

koje (poput sićušnih batova starinske pisaće mašine,

pod košćatim prstima starca)

urezuju slova na (nježnom) tkivu papira,

poput bujice nadiru (rušeći sve pred sobom)

neke ni ne zaustavljajući se dovoljno dugo,

da bi ostale zamijećene (kamoli zapamćene)

ostavljajući za sobom (trajne) ožiljke,

(nijeme svjedoke njihovog neminovnog protjecanja)./…“

Baretićeve besede so zvečine preproste in razumljive. Ne trudi se zapisanega premočno okraševati, zato tudi ostaja razumljiv. Še sreča, pomislim, ker je vsebina (miselni procesi) toliko bolj večplastna. In prav to je najpomembnejše. Vsebina namreč. Le tu in tam, a zato toliko bolj izstopajoče, zapiše kakšno pesniško ekspresijo, kot na primer v (ne)verbalna komunikacija XXIV:

“…/Ja, recimo (što ne znam da li bih ti inače priznao),

volim pisati, zapisivati, prepravljati, šarati preko napisanog.

A znaš li zašto?

Ma, naravno da ne znaš.

Jer osjećam takav (ničim usporedivi) spokoj

dok osluškujem pucketavi šapat sušenja tinte na papiru.“

Pogovori, zbrani v pesniški zbirki RAZGOVORI S TOBOM I SAMIM SOBOM, so v osnovi namenjeni avtorju samemu, kar zapiše tudi on sam, v (ne)verbalna komunikacija XXI. Dasiravno se je Aron Baretić odločil eno izmed poti k sebi pokazati tudi bralcem. Morda z namenom, da bi ga kdo posnemal, morda pač zato, ker so besedila zanimiva. Takšne poti samoizpraševanja niso nič novega v sodobni (pa tudi v starejši) psihologiji in sociologiji. Zagotovo pa gre za izviren, neposreden in nevsiljiv način nezavednega premišljevanja, ki se zgodi samodejno, zgolj ob branju besedil. Bralcu ni treba drugega kot prepustiti se toku besed, majhnih zgodb, ozaljšanih s pesniškimi prvinami metafor, komparacij, metonimij, hiperbol, antitez in paradoksov. Tu in tam kakšna ironična izjava le še popestri že sicer razgiban tok besed. Ta preprostost, s katero razgrinja zapletenost človeškega uma, prav to je vrlina in posebnost te zbirke.

Na koncu lahko rečem, da v razmišljanjih Arona Baretića gre resnično za komunikacijo. Ne za povezovanje s subjektom zunaj avtorja, temveč za poskus razumevanja sebe samega. Prav to pa pesniško zbirko RAZGOVORI S TOBOM I SAMIM SOBOM ločuje od siceršnjih pesniških praks in jo umešča tudi v sfero del s področja psihologije.