Tomi Lorber in orkester: Jutranji kabaret

Piše: Matej Krajnc

Subkulturni azil/Akord Records 2011

tomi

“Laže tisti, ki pravi, / da ne rabiš vina za šanson …” Znamenite besede iz naslovne pesmi albuma, ki brez dvoma sodi na polico h Cocktailu, Pripovedim in nekaterim drugim mejnikom slovenske uglasbljene pesniške besede, a Tomi Lorber ga je posnel v časih, ki niso (bili) naklonjeni “legendam” … ali uglasbljeni poeziji nasploh, čeprav je v zadnjem desetletju pri nas vse več izjemnih tovrstnih ustvarjalcev_jalk. Lorberja bi sicer težko imenovali “mladega ustvarjalca” – po srcu nedvomno, sicer pa ima svoj staž, med drugim kot večkratni lavreat Kantfesta, če pa znate brskati po skritih straneh naše uglasbljevane besede in rokenrolovske zgodovine, ste ga srečevali znova in znova … Veteran torej, ki mu ni do “reflektorjev”, ki pa je v zadnjih desetih letih nanizal čeden kupček samih presežnih plošč, v njih posegel po svojem bogatem songbooku in pogledal tudi v zgodovino rokenrola in kantavtorstva.

Naslednje leto bo deset let, kar je izšel tale prelomni album z bendom, ki igra s Tomijem še dandanes in ki se ga splača slišati v živo. Jutranji kabaret je nadvse ustrezen naslov za glasbo, ki je na njem. Bend, ki igra, je prepričljiv kot kabaretni kombo, prav tako zna zafurati rokabili (Balada za vlak in kitaro) in tako naprej do rifovskega “hita”, ki je ob izidu albuma izšel kot singl: prosluli Wimbledon, sicer ljubkovalno ime za slovensko štajersko kliniko Betty Ford, le da Tomi ni milijonar, kot je nekoč v šali dejal in na Betty Ford referiral še proti koncu pričujoče plošče. Je pa Tomi roker, in to je treba poudarjati vedno znova. Njegova solistična glasba sicer daje vtis osamljenega samohodca, vendar je v srži, v jedru roker, česar sam ni nikoli zanikal, pa tudi potrdil ne. Ko sva leta 2012 po izidu tega albuma in ob moji prvi recenziji delala tudi intervju za spletno revijo Odzven, je povedal samo: pišem popevke. Sic.

Če bi “popevke” Tomija Lorberja prišle na naše znamenite festivale, bi si Slovenska popevka lahko spet povrnila nekdanji sijaj, MMS in EMA pa bi končno postala festivala z veliko začetnico – in navsezadnje bi na Evrovizijo kot “narod pesnikov” lahko poslali nekaj, kar ni skrajno neumno, dolgočasno, banalno ali preprosto brez veze. Popevke Tomija Lorberja namreč niso show zaradi showa. So glasba zaradi besede. In obratno. Njegov suh humor in obračanje besed, ki so večkrat nenavadne, v nenavadnih kontekstih, drugače postavljene, sta dragocen unikat v našem besednoglasbenem prostoru, ki pa ima seveda raje množične pivske in fuzbalerske komemoracije. Treba je skakat po mizah, treba je imet pivo in cvetje in treba je brcat žogo. Prešeren je bil torej naš največji fuzbaler … ali kako? A v vsem tem kaosu primitivizma je jutranji kabaret izpod peresa in glasu Tomija in njegovega orkestra prepotreben azil za živce in mir. Ko napeto čakaš, kaj se bo zgodilo v naslednji vrstici. Kako bo Tomi vpeljal angleščino v She Was? Na kak način bo Izumitelj novih sanj?

Na plošči je seveda kar nekaj njegovih zimzelenčkov, od Maybe, že omenjenih Wimbledona in vlaka, pa Sako in nadvse simpatična Kamenček, odblesk nekdanjih mladostnih dni “pred blokom”, prvih otroških simpatij, Indijancev in kavbojev. Nadvse simpatična, a tudi nadvse pretresljiva. In bržčas je tudi zato Tomi Lorber favorit tistih, ki pri nas iščejo glasbenobesedne otoke zakladov. Bržčas zato tudi ima svoj krog poslušalcev, pristašev, ki ne odidejo. Njegova rokerska drža osmišljuje medijski primanjkljaj. Osmišljuje ga tudi njegova samohodska drža – bognedaj, da se množični mediji polotijo Tomija Lorberja, ne zaslužijo si ga! Zaslužijo si ga tisti, ki so jim še pomembni odtenki. In ki živijo “v svojih mislih”, kot je nekoč zapel Lyle Lovett.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.