Živimo v času epidemije. Si je kdo mislil, da je taka reč možna v sodobnem in medicinsko naglo razvijajočem se 21. stoletju? S to tematiko so polni vsi možni mediji, zato jo bomo mi pustili ob strani. Epidemije so bile in še bodo. Toda kako je epidemija kuge vplivala na prehrano ljudi v srednjem veku? No, to pa je že branja vredna tematika!
Piše: Luka Hepe
Na lakoto ali izobilje ljudi v srednjem veku je vplivalo več dejavnikov. Že v prejšnjih člankih smo omenili, da je poglavitno vlogo odigralo vreme. Zaradi pomanjkljive in neprimerne obdelave polj je že majhna sprememba vremena (suša ali deževna obdobja, nihanje temperature, pozeba ipd.) lahko prepolovila že tako boren pridelek. Posledica je bila seveda manjša količina hrane in težja dostopnost osnovnih živil.
Z naraščanjem števila prebivalstva so bili kmetovalci prisiljeni povečevati delež obdelovalnih polj (dodatna zemljišča so pridobili z izsekavanjem gozdov ali spreminjanjem travnikov v njive), da so lahko zadostili vse večji potrebi po hrani. Iz tega vidika je epidemija kuge ob vseh tegobah in mukah vendarle prinesla s seboj tudi nekaj pozitivnega: zmanjšanje števila prebivalstva je pomenilo, da je bilo lažje zagotoviti oz. pridelati dovoljšnjo količino hrane.
Evropo je kuga prizadela v 14. stoletju. Po grobih ocenah je vzela vsaj četrtino prebivalstva na stari celini. Na velik delež mrtvih je ob vsesplošnih mizernih higienskih razmerah zagotovo vplivala tudi slaba odpornost ljudi. V Skandinaviji, kjer so pojedli več mesa in rib, torej več beljakovin, je bil delež obolelih in mrtvih manjši kot v deželah v notranjosti Evrope. Po tragediji kuge se je Evropa proti koncu 14. stoletja počasi vrnila v stari ritem življenja. Plemiške mize so se postopoma znova bohotile z raznolikimi jedmi. V italijanskih deželah so na začetku pojedine vedno nazdravili z okusnim vinom in gostom ponudili konfete. Tudi v drugih evropskih deželah so ljudje slavili življenje.
Še posebej razkošni jedilniki so se bohotili na poročnih obredih plemiških družin. Na teh so večinoma sprva postregli s kuhanim kopunom v mandljih in s sladkorjem, nato je sledilo razno pečeno meso (vrsta je odvisna od regije in aktualnega letnega časa). Na koncu je bila na meniju še seveda sladica: sadna pita, skuta ali narezano sveže sadje. Po obedu, ko so si že umili roke, so znova nazdravljali z vinom. V hladni polovici leta so gostom za večerjo ponudili hladetino iz divjačine ali kakega drugega mesa, ponekod tudi iz rib- Za glavno jed so pripravili pečeno teletino ali kopuna, za zaključek pa znova sveže sadje. Poletne večerje so se začele s hladetino iz perutnine, teletine, kozlička ali celo odojka. Nato je sledil pečen piščanec, gosak, raca ali kako perutninsko meso, zaključili so s sadjem.
Takratne gostije so bile običajno dvodnevne, jedilnik na drugi dan pa je izgledal tako: za kosilo so gostom postregli lazanjo s sirom in žafranom, začimbami in rozinami. Sledila je telečja pečenka za glavno jed in sveže sadje za sladico. S tem obrokom je bilo gostije konec, gostje so se proti večeru radostno odpravili domov. V postnem času je bil jedilnik tudi na gostijah spremenjen, takrat so bili na mizi fige, namesto mesa ribe v poprovi omaki, mineštra iz riža, soljena jegulja, pečena ščuka v omaki iz kisa in gorčice, na koncu pa orehi in drugo sadje.
Takšno obilje ponekod ni bilo značilno le za gostije, temveč tudi ob vsakdanjikih. Zgodovinarji predvidevajo, da so ljudje s takimi pojedinami slavili življenje in se veselili, da so prebrodili hude čase in preživeli kugo. Na vseh jedilnikih je prevladovalo meso, ribje jedi in sveže sadje. Zelenjava, tudi če je bila na mizi, ni bila posebej omenjena.