Mediacija je postopek alternativnega reševanja sporov, ki ga povezujemo predvsem s pridevniki hitrejši, cenejši in uspešnejši. Vendar pa sta pravo bistvo in namen mediacije popolnoma drugačna.

Piše: Ana Auer

Namen reševanja spora s postopkom mediacije je veliko več kot le doseči medsebojni sporazum. Medsebojni sporazum je v bistvu posledica uspešne mediacije, katere namen je mirno in konstruktivno rešiti spor in ob tem ohraniti, po potrebi pa tudi popraviti ali obnoviti dober odnos med strankama. Navedeno je sicer idealen izplen mediacije, ki v praksi ne uspe vedno, a je kljub temu potrebno k temu stremeti. Nekatere stranke sicer mislijo, da ima mediator v rokah »čarobno paličico«, s katero bo razrešil vse težave med strankama in hkrati našel še rešitev, ki bo ustrezala obema, a sta prav pripravljenost in motiviranost udeležencev doseči sporazum v mediaciji bistvenega pomena.^[1]

Pri nas se sicer pomen mediacije prevečkrat poudarja tudi v povezavi z zmanjševanjem sodnih zaostankov in razbremenitvijo sodišč, saj je pravo bistvo mediacije povsem drugje, in sicer v kvalitativnem vidiku mediacije, to pa je mirno in sporazumno reševanje sporov. Mirno in sporazumno reševanje sporov naj bi bila za stranke alternativa, kot pove že izraz alternativno reševanje sporov, torej dodatna možnost, ki jo lahko sprejmejo ali zavrnejo.^[2]

Da stranke posežejo po dodatni možnosti, mora ta ponujati nekaj več in nekaj drugačnega od klasičnega sodnega reševanja sporov. Tisto več, kar ponuja mediacija, je poleg hitrejšega in cenejšega postopka, prav dejstvo, da je postopek neformalen ter da potek in vsebino mediacije vedno kreirajo stranke same. Mediacija ni omejena s strogimi procesnimi pravili, saj zakonodaja ureja le temeljna načela in pravila postopka, sicer pa se postopek prilagaja strankam.^[3]

Mediacijski postopek ni formaliziran, za razliko od sodnega postopka pa stranke obdržijo avtonomijo nad izidom ter tudi nad procesom.^[4] To je za stranke zelo pomembno, saj takemu postopku sledijo precej lažje kot sodnemu in ga lahko celo sooblikujejo. Sodni postopki so zaradi svoje formaliziranosti in strogih procesnih pravil namreč vedno bolj zapleteni ter jim stranke tudi s pomočjo odvetnikov težko sledijo. Stranke pogosto ne razumejo na primer pravil dokazovanja, navajanja dejstev in dokazov, vezanosti na roke, prekluzij in tako naprej. Pogosto se tudi zgodi, da jih, tudi ko jih razumejo, ne vzamejo dovolj resno, temveč so prepričane, da bodo dosegle svoj prav, če bodo le dovolj dobro prepričale sodnika. Velikokrat je lahko za stranke ovira tudi zapleten pravniški jezik, saj si ne morejo predstavljati oziroma razložiti, kaj pomeni na primer izvršilni naslov ali pravnomočnost, ne razumejo, kakšna je na primer razlika med ugovorom v izvršilnem postopku in odgovorom na tožbo v pravdi, ter ne poznajo podobnih pravnih izrazov, ki so za pravnike samoumevni, saj z njimi operirajo vsak dan, za stranke pa so popolnoma nerazumljivi.

Zaradi vsega navedenega se stranke v sodnem postopku počutijo izgubljene in nemočne ter so pogosto začudene ter razočarane, ko sodni postopek poteka drugače, kot so si predstavljale in želele. V postopku mediacije ni bojazni, da bi stranke to doživele oziroma da bi se kakorkoli počutile, da so odrinjene iz dogajanja ali da nad postopkom nimajo kontrole ter da ta poteka mimo njihove volje, saj same ohranijo nadzor nad potekom in izidom postopka.^[5]

Po drugi strani pa neformalen postopek za stranke pomeni tudi, da se lahko ukvarjajo s stvarmi, problemi oziroma temami, ki v sodnem postopku ne bi bili relevantni, saj ne bi šlo za t. i. pravno relevantna dejstva in se sodišče z njimi ne bi ukvarjalo oziroma jim ne bi posvečalo posebne pozornosti. Sodnica in predsednica Društva mediatorjev Slovenije, Gordana Ristin, je lepo izpostavila bistvo mediacije, ko je dejala, »da sodniki ljudem lahko pomagajo rešiti pravne probleme, čeprav posamezniki na sodišče večinoma prihajajo z življenjskimi težavami, te pa je precej lažje rešiti z mediacijo«.^[6]

Za stranke oziroma ljudi, ki zaupajo reševanje svojega spora sodišču ali se odločijo za katero od alternativnih oblik reševanja spora, je zelo pomembno, da lahko v miru pojasnijo svoje želje, interese, prepričanja ter strahove in predvsem tisto, kar jih najbolj bremeni.^[7] Ljudje, ki so večinoma pravni laiki, ne vedo, katera dejstva so v njihovem primeru pravno relevantna in katera ne, ter se ukvarjajo predvsem s tistimi, ki niso pravno relevantna, vendar za njih zelo pomembna, v večini primerov najpomembnejša. Eden izmed namenov mediacije je prav v tem, da se ljudem omogoči, da prosto spregovorijo in so slišani glede stvari, ki so pomembne njim samim in ne sodišču.

 

[1] L. Parkinson, DRUŽINSKA MEDIACIJA (2011), str. 193.

[2] Cel odstavek povzet po: N. Weber, G. Jenko, Zadovoljstvo tudi ob neuspešni mediaciji, v: Pravna praksa, št. 18 (2012), str. 16-17.

[3] http://www.mp.gov.si/si/obrazci_evidence_mnenja_storitve/alternativno_resevanje_sporov/splosno_o_ mediaciji/ (5. 6. 2019).

[4] N. Betetto, Najpogostejše zmote o sodišču pridruženi mediaciji, v: Pravna praksa, št. 34 (2009), str. 7.

[5] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 26-27.

[6] D. Zagorac, Mediacija je vse privlačnejša, v: Pravna praksa, št. 23 (2010), str. 29.

[7] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 30.