Babilon

Predstavljamo knjižni novosti iz prevodne zbirke Babilon založbe Litera.

Piše: Matej Krajnc

IMG_5311

Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni (prevedla Tina Štrancar)

jenny 1

Berlinski zid je, kot vemo, padel, človeška neumnost pa ne. Za vsak zid, ki pade, se dvigne pet novih, ki morajo nato slej ko prej tudi pasti, ker je tak tok zgodovine, in potem se spet dvignejo novi in tako naprej. Človeška neumnost nima meja, kar je pravzaprav največja tragedija človeštva. A filozofske traktate in politična umovanja pustimo za hip ob strani. Pred nami je roman s posebno zgradbo iz več knjig, ki jih prekinjajo “pavze”, intermezzi, točneje štiri. Bralec (vsaj tale) dobi tako občutek, kot bi gledal gledališko predstavo ali morda celo opero – v knjigi je precej pesniških in takih ali drugačnih vložkov, ki bi lahko služili kot mini-arije med osnovno zgodbo o zanimivem življenjskem razponu junakinje; izvemo, da ima judovske korenine in da je njeno življenje/življenja in smrt/i precej bolj zanimiva kot (eno samo) rojstvo; ponavadi je sicer tako, a ni nujno, obstajajo ljudje, pri katerih je rojstvo vrhunec in gre potem še samo navzdol. Naša protagonistka pa deluje na petih ravneh: dojenček je v Galiciji, mladostnica na Dunaju, aktivistka med stalinizmom, v Vzhodnem Berlinu se uveljavi kot pisateljica, naposled pa berlinski zid pade in srečamo jo kot upokojeno devetdesetletnico. Kaj torej reči? Življenje protagonistke je življenje 20. stoletja; če bi rekli, da gre za nekakšen poseben Bildungsroman, bi bilo to seveda preveč dolgočasno. Avtorica že ve, čemu je svoje delo razdelila, kot ga je. Ve tudi, kdo je njen Eckermann. Well, Goethe je v romanu nekakšna omniprezentna umetniška substanca, to je seveda treba povedati, usoda njegovih zbranih del, ki sredi vseh družbenih (in osebnih) mišmašev še nekako držijo inteligenco in etiko dotičnega družbenega razreda (protagonistke?) nad vodo, je pravzapav usoda tistega zadnjega kančka človeške razsodnosti, ki je podrla zid, a se nato spet ogradila in ji gre danes slabše kot kadarkoli prej. Angleški prevod romana je dobil nagrado časopisa Independent za tuje leposlovje, naš prevod pa dopolnjuje tudi poglobljena spremna beseda Neve Šlibar. Svet res tiči v vsaki besedi, najsi bo še tako drobna. Vprašanje pa je, kaj se zgodi, ko besede odpovejo. Se to sploh lahko zares zgodi? Se je morda že?

Semezdin Mehmedinović: Me’med, rdeča ruta in snežinka (prevedel Jurij Hudolin)

semezdin

Če živimo od spominov, kaj se torej zgodi, ko teh spominov ni več, ko izginejo, se izbrišejo in je človek prisiljen bodisi živeti brez njih bodisi se trudi priklicati jih nazaj na kakršenkoli način že? Ko protagonista med tuširanjem zadene kap in se njegovo življenje na novo prevrednoti ali pa se skuša prevrednotiti, je to družinska tragedija, ki je jedro pričujočega romana. Zastavljajo pa se tudi druga vprašanja: kako je s kolektivnim spominom? Bi protagonist lahko predstavljal naš, jugoslovanski kolektivni spomin in naše, jugoslovansko bivanjsko vprašanje, ki se je v zgodnjih devetdesetih znašlo v primežu nacionalizma, bratomorstva in vojn? Zakaj se je znašlo? Ker ljudje poslušajo zločince? Morda bolj zato, ker ljudje ne znajo poslušati sebe in ker spomin v takih primerih odpove. Vsaj pri večini. Spomin ni več pomemben, pomembno je slepo sledenje demagogiji, podpihovanje sovraštva, nasilje. Avtor se v pričujočem romanu kolektivnega spomina seveda dotakne v posrednem smislu, slika družine zakonskega para, ki se sooča z izgubo spomina in zdravja, in njunega sina je pretresljiva, tudi podobe Amerike, ki služi kot geografski diapazon. Če pustimo “velika vprašanja” ob strani, če jih prepustimo bralcu, kar je v tem trenutku verjetno edina legitimna poteza, ako bralcu v prid torej nočemo zaiti pregloboko v fabulo, nam ostane še mojstrska formalna plat pričujočega romana. To ni roman za povprečnega bralca, daleč od tipičnega “bestsellerskega” gradiva za množice – gre za slogovno in jezikovno izjemno žmohtno in imenitno delo; kar je pričujočega bralca še posebej navdušilo, pa je dejstvo, da gre za “roman znanja”, roman s številnimi referencami iz svetovne literature (in tudi sicer), ki pa nikoli ne zveni prisiljeno, češ: avtor se repenči in v tekst nabija svoj načitani ego. Pričujoče delo je vrhunsko inteligentna knjiga, ki je hkrati tudi vrhunsko pretresljiva in bralca, ki ga prikliče, pritegne od prve do zadnje strani, kar je dandanes, v dobi instantnosti in hitenja, pravzaprav še posebna vrednota. Knjiga je opremljena z avtorjevimi skicami in spremno besedo prevajalca, v kateri orisuje tudi potrebno zgodovinsko ozadje in razmerja med literarnimi liki. Roman je dobil nagrado Meše Selimovića za najboljšo knjigo na področju BiH, Hrvaške, Srbije in Črne gore, povrhu pa še nagrado Mirka Kovača. Ko se protagonist v romanu vpraša, je-li izguba spomina blagoslov ali kazen, bi lahko v luči sodobnega življenja rekli: oboje, a zadeva vendarle ni tako preprosta.

IMG_3803

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.