Delo odvetnikov je usmerjeno predvsem v nudenje čim večje pravne ter strokovne, neredko tudi moralne podpore. Prava neuke stranke ne vedo, kako potekajo pravni postopki, pogosto jih je sodišča strah in zaupajo odvetniku, da bo dokazal »njihov prav«. Med pravne postopke pa kljub neformalni in alternativni naravi uvrščamo tudi mediacijo.^[1]

Piše: Ana Auer

Tudi stranke mediacijo velikokrat dojemajo kot pravni postopek že zato, ker poteka na sodišču, ki pri ljudeh pogosto že samo po sebi vzbudi nekakšno strahospoštovanje. S sodiščem in sodstvom niso v vsakodnevnem stiku tako kot pravniki, udeležba na sodišču pa je za njih praviloma enkraten ali redek življenjski dogodek, ki bo morda celo za vedno zaznamoval njihova življenja.^[2] Zato ob udeležbi na sodišču potrebujejo podporo odvetnika. Veliko odvetnikov v šali pove, da poleg vloge pravnega strokovnjaka igrajo tudi vlogo psihologa in duhovnika svojih strank.

Omenjeno je povezano s tem, da stranke dejanskih problemov ne razlikujejo od pravnih in se ukvarjajo predvsem z dejanskimi problemi. Od odvetnika pa je odvisno, ali se je tudi on pripravljen nekoliko ukvarjati z dejanskimi problemi strank ali le s pravnimi.

Ukvarjanje z dejanskimi problemi pomeni vživeti se v položaj stranke in razmisliti, kaj si stranka zares želi in kakšen bi bil najboljši možen način, da to doseže. To v večini primerov nista vložitev tožbe in pravdanje, ki sta za stranke prej ultima ratio kot prva izbira. Idealno bi bilo, če bi se tega zavedali tudi vsi odvetniki. V kolikor bi dejansko v največji možni meri zastopali interese svoje stranke, bi namreč morali biti vložitev tožbe ter pravdanje skrajni možnosti tudi za njih.^[3]

Izbrati možnost, ki v največji možni meri zadovoljuje interes stranke, ima tudi mnoge druge pozitivne učinke, namreč stranka bo s tako osebno in poglobljeno obravnavo veliko bolj zadovoljna kot z najboljše napisano tožbo ter bo tudi v naslednjih fazah postopka bolj pripravljena na sprejemanje kompromisov. Da stranka torej ne bi bila konfliktno naravnana, temveč bolj pripravljena na kompromise in sporazume, morata biti njen vtis ter občutek zadovoljstva z delom odvetnika (ne nazadnje tudi z delom mediatorja in sodišča) čim boljša.^[4]

Žal pa so interesi strank in odvetnikov v praksi pogosto različni. Nekateri odvetniki so že a priori nenaklonjeni mediaciji ter v skladu s svojo (ne)naklonjenostjo in odnosom do mediacije tudi svetujejo svojim strankam.^[5] Pravilno in pošteno do strank bi bilo, da bi odvetniki mediacijo strankam ustrezno predstavili, razložili njen namen in njene prednosti, nato pa odločitev o udeležbi prepustili strankam. Hkrati je pomembno, da je odvetnik na samem mediacijskem srečanju naklonjen poravnavi. Da bi do poravnave dejansko prišlo, mora odvetnik v prvi vrsti opustiti napadalno taktiko ter uporabiti nov pristop k reševanju problema.^[6]

Na tem mestu posebej poudarjam, da navedeno nikakor ni kritika odvetnikov in odvetniškega dela, temveč le opozarjanje na probleme iz prakse in poziv k boljšim rešitvam za stranke in njihovemu večjemu zadovoljstvu. Hkrati je kljub do sedaj izpostavljenemu potrebno pogledati še drugi vidik in sicer situacije, ko je lahko udeležba odvetnika v mediaciji zelo zaželena in celo koristna. Neredki so namreč tudi primeri, ko je mediaciji naklonjen odvetnik, stranka pa nekoliko manj. Tukaj ima lahko odvetnik odločilno vlogo in stranko prepriča, zakaj se je bolje poravnati (na primer s stroškovnega in časovnega vidika). Kot mi je nekoč dejal nek odvetnik, vedno se je »bolje slabo poravnati kot dobro pravdati«.

Odvetniki lahko na primer s stranko oblikujejo strategijo pogajanja, se dogovorijo, katera dejstva bodo izpostavili v kateri fazi postopka oziroma pogajanj, pomagajo pri oblikovanju uvodnega nagovora ter celotnega primera, pomagajo lahko tudi pri komunikaciji med mediatorjem in stranko ter nenazadnje skupaj z mediatorjem stranko soočijo z realno sliko zadeve (na primer z verjetnim neuspehom v pravdi).^[7] Če je odvetnik izrazito naklonjen poravnavi, bo v to lahko prepričal tudi svojo stranko ter ji to predstavil kot zanjo najboljšo možno opcijo. Neredko je že od stopnje sodelovanja odvetnika na mediaciji odvisno, kako aktivno bo sodelovala tudi stranka ter kako pripravljena bo na končni sporazum.^[8]

Prisotnost nekaterih odvetnikov tako lahko zelo negativno vplivala na potek mediacije, lahko pa tudi zelo pozitivno vpliva tako na stranke, kot na potek in tudi izid mediacije. Ni možno torej na splošno reči, da je prisotnost odvetnika v mediaciji bodisi koristna bodisi nezaželena, saj je vse odvisno od naklonjenosti odvetnika mediaciji, poravnavanju na splošno ter pripravljenosti popuščati in iskati skupno sprejemljive rešitve.

 

[1] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 71.

[2] V. Jelen-Kosi, Kakovost sodnega sistema s poudarkom na postopkovni pravičnosti, v: Pravna Praksa, št. 23 (2018), str. 25.

[3] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 72.

[4] V. Jelen-Kosi, Kakovost sodnega sistema s poudarkom na postopkovni pravičnosti, v: Pravna Praksa, št. 23 (2018), str. 25

[5] T. Sekirnik, Kaj vpliva na uspešnost mediacije v sodnih sporih?, v: Podjetje in delo, XXXIV (2008), 2, str. 293.

[6] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 75.

[7] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 74.

[8] T. Sekirnik, Kaj vpliva na uspešnost mediacije v sodnih sporih?, v: Podjetje in delo, XXXIV (2008), 2, str. 293.