OCENA KNJIGE Mitja REICHENBERG: Od popularnega do populističnega – o glasbi na različne načine

Piše: Marija Švanjcer

 

img000011944_3
Mitja Reichenberg: Od popularnega do populističnega – o glasbi na različne načine, Kulturni center Maribor 2018

Slovenski skladatelj, cineast in esejist dr. Mitja Reichenberg je pri mariborskem Kulturnem centru, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo v Knjižni zbirki Frontier objavil knjigo z naslovom Od popularnega do populističnega – o glasbi na različne načine (2018). Delo je zbirka kolumn, ki so v letu 2017 in 2018 pod naslovom Premišljevanje na strani  izhajale  v Sobotni prilogi mariborskega dnevnika Večer.

Avtor v uvodu poudari, da knjiga ni le nabor in izbor že objavljenih besedil, temveč je smiselno dopolnjeno in dodatno urejeno celotno besedilo, ki odseva duh časa ter nastajanja in moč pisane besede. Zapisi govorijo o glasbi, kulturi in umetnosti ter znanosti in humanizmu. Reichenberg kritično piše o prepletanju  populizma in popularnosti, prekrivanju umetnosti s kapitalizmom in provincializmom in o tem, kako neoliberalizem nadzoruje artizem, pa če to opazimo ali ne. Avtor pravi, da je knjiga tudi vodnik po ne preveč veselih spoznanjih kulturnega in umetniškega ustvarjanja, vodnik, ki je vedno z optimizmom zazrt v možnost zmage intelektualnega duha nad potrošniško hitrostjo življenja, skratka – humanizem.

Reichenbergovo  pisanje je angažirano in kritično, v marsičem tudi osebno prizadeto. Pisec poudarja pomen umetnosti in kulture ter prikazuje nesprejemljive pojave sodobnega neoliberalizma, potrošniške zagnanosti in predajanja ceneni zabavi. Kot teoretik in umetnik je kritičen do mačehovskega odnosa do glasbenih ustvarjalk in ustvarjalcev in njihovega poniževanja, da s klobukom za vbogajme simbolno in v resnici stojijo na ulici, saj naj bi  svoje umetniške stvaritve razdajali kar brezplačno. Beseda umetnik je dobila slabšalen pomen, še malo, pribije, pa bo  postala diagnoza na oddelku za psihiatrijo.

Mitja Reichenberg je naravnan polemično, svoja stališča podkrepi z bogatim znanjem in poznavanjem problematike, ki jo ima za predmet svojega esejističnega peresa. Aktualizira Althusserjevo pojmovanje ideoloških aparatov države, Lévi-Straussova antropološka stališča, Adornovo razumevanje glasbe, Nietzschejev odnos do Wagnerja in še marsikaj drugega. Etimološko pojasnjuje posamezne pojme in sintagme, razgrne zgodovinsko ozadje in reflektira različne problemske usmeritve. Dobro pozna zgodovino filozofije – od antike, racionalizma 17. stoletja in nemške klasične filozofije pa vse do filozofije življenja, frankfurtske šole, eksistencializma in strukturalizma. Glasbene pojave pojasnjuje tudi z vidika literature, psihoanalize, sociologije in fizike.

Njegov slog je razgiban in slikovit, pogosto literariziran. Kritično mnenje po navadi podkrepi z vzkliki, opozorili in neke vrste zgražanjem ali odobravanjem na koncu odstavkov, na primer: zrno soli, dobra ideja, zanimivo, ups, koga briga, zabavno, ni kaj, strašljivo, grozljivo, porazno, bravo, hura in podobno. Ne izogiba se humorja, ironije, cinizma in sarkazma, vendar vedno z dobrim namenom in prizadevanjem svojim bralkam in bralcem odpreti oči, zato da bi slej ko prej spregledali in znali ločiti zrno od plev. Pridružuje se svetovni in medijski javnosti, ki analizira glasbo in premišljuje o njej s petih vidikov, in sicer: glasba kot orodje, ki vnaša resnične in pomembne družbene spremembe; glasbeno izobraževanje; distribucija nekvalitetne glasbe, ki zavira razvoj glasbene stroke in kakovosti; pravi pogoji za oblikovanje glasbene estetike ter vprašanje glasbe kot medkulturnega in medgeneracijskega fenomena, zlasti v luči velikih migracij in vizije novega sveta.

Poglobljeno premišljuje o umetnosti. Kultura in umetnost se po njegovem mnenju vedno porajata iz snovanja posameznic in posameznikov, nikoli pa iz ideologije, vendar pa se zgodi, da se na ideologijo zvrneta vsakokrat, ko jima ta omogoča preživetje, torej nekakšno finančno zaledje. Ideologija globalne oblastne elite je, pravi avtor, sestavljena iz menedžerjev in vplivnih direktorjev transnacionalnih korporacij, korporativnih lobistov, celo določenih intelektualcev in publicistov, zvezdnikov in javnih oseb, strokovnjakov za odnose z javnostjo, visokih državnih uradnikov in politikov. Današnji svet je preplavljen z vseobsegajočim antiintelektualizmom in populizmom. Sredstvo množične komunikacije je postal glasbeni spektakel.

Glasbo ima za jezik mišljenja in umetnost časa; brez nje bi bilo življenje na tem planetu še bolj nesmiselno, nekoliko resignirano pripomni avtor. Glasba spada v svet idej in spoznanja in ne v svet stvari.  Zamisli se nad sporočilom Descartesovega mladostnega dela,  ki se imenuje Kompendij o glasbi in govori o akustiki, teoriji glasbe in njeni estetiki. Reichenberg mu pripisuje velik pomen, saj je filozof v razumevanje glasbe uvedel spoznanja, ki veljajo še danes, in sicer: red, premislek, uporabo razuma in znanja, logiko, smiselnost, poznavanje materiala, vednost o gradnji oziroma kompoziciji, razmisleke o najmanjših enotah in poznavanje glasbenega stavka. Descartesov pogled na glasbeno umetnost je izrazito racionalističen, zgodovina razvoja glasbe pa je pokazala, da je glasba samo v enem svojem delu racionalna, večinoma pa je njena moč prav v emocionalnem doživljanju ter kreativnem in abstraktnem mišljenju.

Mitja Reichenberg se poglobljeno in poznavalsko loteva še drugih tem – od muzikala, opere in glasbene drame do zabavne glasbe in nemega filma. Navaja tudi zgodovinska dejstva, podatke in znanstvene razlage. Dobro pozna različne zvrsti glasbe, tudi popularne, posebno pozornost pa nameni filmski glasbi, ki jo ima za pomembno in enakovredno sestavino filma kot umetnosti.  Spoštljiv odnos izraža do feminističnih idej ter pri omembi oseb uporablja ženski in moški spol. Svojo zanimivo, bralno vznemirljivo in intelektualno bogato knjigo sklene  z razmišljanjem o tišini. Morda gre za to, da se zvoki  slej ko prej porazgubijo, v tišino pa zmoremo vnašati sami sebe.

Na naslovnici knjige  Od popularnega do populističnega – o glasbi na različne načine je abstraktna slika Komposition 8 Vasilija Kandinskega (oblikovanje in prelom je opravil Peter Dobaj). Avtor je svoje delo dopolnil s fotografijami glasbenih dogodkov in osebnosti, umetniških del, naslovnic, notnih zapisov, starih glasbil, prizorov iz filmov in še marsičesa drugega. Dodane so spletne strani, na katerih je mogoče najti ta fotomaterial. Vsebinsko bogata in polemična knjiga bo zagotovo vzbudila zanimanje in dober odziv bralk in bralcev.

Marija Švajncer

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.