piše: Milan Novak
»OSTRINA TONOV«
Glasba. S to mislijo se začne pesniška zbirka PARTITURA MISLI Ljubice Ribić. Kmalu se zavemo, da gre za glasbo tišine, za orkester glasbil brez žic in open, da gre za uglasbene misli. Da bi nam bilo lažje slišati jih, avtorica v note obleče zrna peska, školjke, valove, anemone. A še vedno je to glasba misli. Pesniški subjekt je v stalnem dialogu z neko drugo mislijo. To je lahko bralec, lahko je druga melodija, s katero se misli želijo uskladiti v isto valovno dolžino.
Skladbe postanejo čista strast, odnos med kitaro in violino, med neurjem in zatišjem (Animato, str.19).
In kot bi avtorica želela zakleniti in v večnost zapreti ta odnos, ga proti koncu prvega poglavja (HARMONIJA OSJETA) postara v sive lase, drhtečo roko, ponošene copate. In ga, tako ostarelega, potopi v Morje: »Zvat’ ću te More / duboko / tajnovito / modro / razigrano / Moje More / Zvat’ ću te Nebo / duboko / tajnovito / modro / razigrano / beskrajno / Moje Nebo / Nositi ću te / na jagodicama / u zrnu pijeska« (Tvoje ime, str.22).
Potem se odlepi, kot bi se školjka odprla in izgubila biser. Negotovost je boleča. Ne more doumeti, ali čuti olajšanje, ker se je rešila tujega, ali tesnobo, ker je izgubila nekaj vrednega: »… / Ponekad poželim / zaglaviti u liftu / između jučer i danas / i da me nitko ne traži / ne pita za mene / ne zna za mene / da šuti o meni / …« (Prostitucija osobnosti, str.32).
Dramatičnost negotovosti sili v smrt, v grobove, v dokončnost, v »rdečo kri na volčjih zobeh in belem runu«.
Mora umreti, da bi se ponovno rodilo. V resonanci neizpisanih besed in zelenih oaz modrih globin odzvanjajo besede, postanejo smola in kutine, postanejo nagost, globina črnine v zenicah, postanejo strast novorojene ženske, opite s pogledom na modrino. In glasba se je dotakne znova: »Uronjena / u boje / zatvaram / vrata krutosti / glazba dopire / u dubine / modrog vitraža / leluja / misao / u razigranom pokretu nota / na pohabanoj / partituri sna« (Dodir glazbe, str.42).
Tukaj bi Ljubica Ribić lahko končala zbirko. Dobili bi zbirko o dialogu med željo in uresničitvijo, med potrebo in zadovoljitvijo. Vse skupaj osvetljeno z glasbeno tankočutnostjo. Dobili bi pesniško zbirko z lokom razsutih zvezd na nočnem nebu. Dobili bi torej nekaj pričakovanega.
Očitno se je avtorica tega zavedala, zato je na konec zbirke postavila poglavje DISHARMONIJA OSJETA, kjer neusmiljeno napne glasbila do skrajnih meja zvoka. Okrutnosti in nebogljenosti, ki zadevajo tako človeka, psa, družbo, ali kar planet, zarežejo z ostrino najvišjega violinskega tona. Udarijo z najnižjim basovskim potegom. In končajo z oglušujočo tišino, kot bi obnemel veliki orkester.
Zdaj je na vrsti bralec. Da zaploska, ali obmolkne.
Partitura Misli je pesniška zbirka v hrvaškem jeziku, izdala jo je založba Ritam Misli iz Varaždina.
Avtorica Ljubica Ribić je rojena v Varaždinu, kjer živi in ustvarja. Je organizatorka številnih pesniških dogodkov na Hrvaškem. Do zdaj je objavila sedem pesniških zbirk.