Borut Gombač: tri zbirke

Piše: Matej Krajnc

Subkulturni azil/Kulturni center Maribor

Borut Gombač, aktualni veronikin nagrajenec, je pri Subkulturnem azilu, zdaj Kulturnem centru Maribor, do zdaj izdal pravljično število knjig: tri. Precej raznorodne so, od pesniške zbirke do radijskih iger in zbirke songov in šansonov. Časovno pokrivajo poldrugo desetletje, kar je takisto zanimiva ugotovitev ter hkrati znak, da je Borut Gombač v teh letih na literarnem področju počel marsikaj, močan pečat pa je njegovo delo pustilo tudi na področju uglasbljene poezije, tako pri projektu Rokerji pojejo pesnike kot tudi sicer.

PRVIČ

Pesniška zbirka Razblinjene dlani je izšla leta 2003 pri takrat še Subkulturnem azilu kot dvaindvajseta knjiga v zbirki Frontier, knjižni zbirki, ki še danes priobčuje najrazličnejše pesniške, prozne in druge literarne glasove širom Slovenije. Za likovno zasnovo in fotografije je poskrbel Tomaž Vrlič in prav fotografije so hkrati vizualno dopolnilo zbirki in njen samostojni antipod – pesmi ob njih delujejo še bolj vizualno, hkrati pa so fotografije pesmi same zase, take vrste, da izpolnjujejo premolke in belino Gombačevih verzov.

Gombač, mojster sklenjene in razvezane forme, se v knjigi sprehaja po različnih pesniških ravninah, ki jih veže več ključnih besed, od razblinjenosti do kože, ognja in krvi. Pa ne gre nujno za kakršnokoli “prvinskost” ali “izklicevanje”; intimnost Gombačeve poezije v Razblinjenih dlaneh ni nujno trpka ali pa sploh ne; je krhka in gromeča obenem, v resnici pa bivanjsko tako do potankosti domišljena, da so ravno premolki med njenimi vrsticami tisti, ki najbolj učinkovito barvajo njene pokrajine. In če se Gombač že na čelu zbirke napoti po goreči vrvi, se zaveda, da je tišina tista, ki zazveni najbolj globoko, bodisi iz zelo kratkih bodisi iz daljših stihov, ki vsi nosijo v sebi glasbo, kot se za stihe spodobi; glasbe ne začutimo zgolj v najbolj prazni poeziji in Gombačeve pesmi, kot bomo ugotavljali tudi pozneje, same kličejo po uglasbitvah. Ob branju Razblinjenih dlani se znajdemo na trapezu, na vrvi, v kamnolomu; vsepovsod nas spremlja občutek izginevanja, a bližina je vendarle močnejša. Bližina je tista, kjer je človek naposled lahko zares in brez stiske sam.

DRUGIČ

Forma radijske igre je v dandanašnjih časih vedno znova prevpraševana; pišejo sicer se, a njihova odmevnost je v skladu s časi, ki se selijo v druge in drugačne prostore. Spominjam se, da so radijske igre za otroke, denimo, svojčas redno izhajale na kasetah in kot mladič sem se silno veselil posebnih priložnosti, ko sem dobil in slišal kaj novega. Takisto velja za radijske igre vobče; kako jih dandanes recepciramo/percepciramo (?) v knjigah? En odgovor na to tiči v pričujoči knjigi, ki je leta 2011, torej v že nadvse bližnjem času, izšla kot zbirka radijskih iger z naslovom Prasketanje; vemo, da jih Gombač ustvarja že desetletja, njegova bibliografija navaja letnico 1991, zato je bil že čas, da se nekako konceptualizirajo v knjigi. Kot v spremni besedi zapiše Gabrijela Lučka Gruden, drži, da radijske igre redkokdo (z izjemo strokovno poklicanih, pa še ti dandanes redko premorejo pravi aparat za tovrstno branje) dejansko bere, zvečine jih poslušamo in potem se pojavi vprašanje, kako delujejo zgolj na papirju. Ali prenesejo tak medij?

Gombač odgovori sam: “Sam sem mnenja, da mora biti natisnjeno besedilo radijske igre povsem samozadostno in zaključeno umetniško delo.” Dodaja še, da se mu izdajanje radijskih iger v knjigah zdi enako pomembno kot izdajanje drugih literarnih zvrsti, kar bi moralo, pripisujemo, seveda biti jasno in samoumevno. Pa vendar se zgodi redkokdaj in so zato takšne izdaje še tembolj dragocene. Pet radijskih iger dopolnjuje esej s simpozija o radijskih adaptacijah mladinske književnosti (2009).

TRETJIČ

Marsikdo jemlje popevke, songe in šansone kot nekakšno obrobno zvrst, niti ne nujno pesniško, bolj kot dopolnilo glasbi, a že zelo hiter pogled v zgodovino kaže, da to ne drži. Dobre popevke, songi in šansoni so poezija, to so v našem širšem kulturnem prostoru dokazovali mnogi, od Strniše do Košute, Šömna, Ježka, Fritza, Pengova, Kovačiča, Breclja in drugih. Njihova interdisciplinarna povezava z glasbo niti ni tako interdisciplinarna; kot smo že večkrat zapisali, besede že same vsebujejo glasbo, zato je sintagma “uglasbljena poezija” po svoje pleonazem, po svoje pa nadvse jasna in logična opredelitev tako besed kot glasbe, ki v najboljših primerih delujeta nerazdružljivo, v simbiozi, ki obema ponuja dodaten presežek.

Tovrsten zbrani opus Boruta Gombača v zbirki Sinfonia Slovenica potrjuje že večkrat zapisane in izrečene besede, da je pesnik mojster forme in vsebine, ki jo ta forma sooblikuje. Njegove pesmi so lahko mojstrski triminutni portreti ljudi z roba, pa tudi mogočna lirska poglavja, ki so na voljo različnim senzibilnostim: od rokerske do intimne kantavtorske, preko jazzy in drugih drugačnih oblek, kar se je skozi leta pokazalo v najrazličnejših izvedbah. Marko Grobler, Tomi Lorber, Kvinton, navsezadnje podpisani in številni drugi smo se Gombačevih šansonov, popevk in songov lotevali v različnih kontekstih na različne načine, precej tega je ugledalo luč sveta v projektu Rokerji pojejo pesnike in na posameznih ploščah ustvarjalcev, tudi tematskih, denimo pri Groblerju in Kvintonih. Od Antona s trobento do Že dolgo se nihče ne spomni več v pričujoči knjigi potujemo po različnih popevsko-šansonskih pokrajinah Gombačeve poezije, na koncu pa nas pričaka biografsko gradivo z obširno fotodokumentacijo. Zgodovina uglasbljene poezije pri nas je bogata, Gombač to dobro ve, saj je tudi sam svojčas igral v bendu, pričujoča antologija pa je dokaz, da je to bogastvo treba vedno znova odkrivati, s kitaro ali ploščo v roki, kar vam bolj ustreza.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.