Nekoč je živel Nik, ki se je takoj po srednji šoli podal v podjetniške vode. Postal je s. p. in prvo leto delal trgovino na debelo. Kupoval je cenene igrače na Kitajskem in jih dražje prodajal v Sloveniji. Pa ni preveč šlo. Zato je začel prodajati medicinsko opremo, saj je slišal, da so tam veliko višje marže. Tudi to ni in ni steklo. Potem je gojil činčile – majhne glodavce, ki potrebujejo veliko nege, njihovo krzno pa se lahko proda za plašče. Pa ni šlo, saj nihče ni hotel kupiti tega krzna. Potem je posnel ploščo z avtorskimi pesmimi, a so se zelo slabo prodajale (dve zgoščenki – ena je bila prodana v Slovenj Gradcu, druga v Ljubljani – prvo je kupila njegova mama, drugo pa brat). Potem je odprl fotokopirnico, a je na dan naredil povprečno le štiri fotokopije. Potem se je zaljubil in nekaj mesecev je bil zgolj zaljubljen. Ko je zapustil to dekle, se je spet popolnoma posvetil podjetniškim izzivom. Odprl je majhen kava bar na manj prometni ulici. Na začetku je kazalo dobro, potem pa je bilo gostov vedno manj. Kava je bila namreč res slaba, pa tudi Nik ni bil prav prijazna oseba. Potem je delal kot živi kip za Mestno občino Maribor – predstavljal je manj znanega mariborskega slikarja iz prve polovice dvajsetega stoletja – Branka Zinauerja. To delo mu je ustrezalo, saj je bilo odlično plačano (šest evrov bruto na uro), pa še turisti so mu vrgli kak kovanec (neobdavčen prihodek). A čez nekaj časa je dobil občutek, da je delo premalo dinamično – vsak dan je moral šest ur nepremično stati na podstavku na Trgu Leona Štuklja. Čutil je, da potrebuje nekaj, kjer bo lahko bolje izkoristil svoj podjetniški zagon. Zato je začel razdeljevati letake za trgovske centre. Njegovo področje je bilo Magdalena, kjer je skrbel, da je bilo o najnovejših akcijah v trgovskem centru redno obveščenih vseh šest tisoč meščanov. Končno se je počutil uspešnega.

Zgodba je iz knjige Zelo kratke zgodbe, zbirka Frontier 2020.

foto: bruce mars via Unsplash