Piše: Matej Krajnc
Hiša poezije, 2020
Letošnji že četrti letnik Sončnic je poskrbel za raznoliko in angažirano pesniško izkušnjo, ki tudi geografsko sega precej široko. Kdo torej letos daje sončnico na ramo, da bi zlat metulj vzplaval nanjo?
Letošnje zbirke: Ivo Svetina: Črepinje vrča, ki ga nikdar ni bilo, Iztok Osojnik: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije, Andrej Medved: Dancing To The End Of Love, Miha Maurič: mašinerija mogotcev, Manca Klun: Če ne morem biti jezik in Matej Krajnc: London. Od liričnega do satiričnega in angažirano tudi ostrega pesniškega besedja se letos sprehajamo po udarnih, nenavadnih Sončnicah, ki pa ostajajo individualno močne, zgoščene in relevantne pesniške knjige, skozi katere bo bralec popotoval v najrazličnejših dimenzijah, ponekod tudi glasbenih. Letos v zbirki umanjka antologija, ki je običajno povezovala nekatere zbirke zunaj izborov, a z dovolj prepričljivo pesniško besedo, da jih ni kazalo povsem izpustiti. Namesto antologije so pri Hiši poezije raje dodali knjigo ali dve. Izbirala je komisija, ki jo sestavljajo Ivan Dobnik, Zoran Pevec, Dejan Koban, Marcello Potocco in Cvetka Bevc.
Izbranim novim Sončnicam ste lahko prisluhnili v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna 8. 10. 2020, nadaljnje predstavitve pa bodo potekale glede na razvijajočo se epidemološko sliko v državi. V torek, 20. 10. boste ob 18.00 v celjski Antiki lahko prisluhnili odlomkom iz zbirke London.
