Piše: Matej Krajnc

Litera, 2020

Da je bil roman Mojster in Margareta velik navdih za Predinov romaneskni prvenec, tega avtor ne skriva; to je povedal tudi na Zmenku z besedo v začetku letošnjega oktobra in še kje. Da je pričujoči roman časovno plovilo, tudi ni več skrivnost. A kakšno časovno plovilo in kako je Predin zastavil srečevanja s starodavnimi ljudstvi na sodoben način, ki v marsičem ujame zeitgeist tako dandanašnjega časa kot siceršnjega Predinovega dela na področju poezije in glasbe? Prizori v romanu, sestavljenem iz poglavij, ki jih uvajajo citati, so raznoliki in raznovrstni, Predinova leksika prilagojena sporočilom časa/časov, a ves čas konsistentna in bralcu blizu, čeprav to ne bo roman za tiste, ki primejo v roko knjigo samo zato, da se z njo hvalijo v bralnih krožkih ali na oddihu. Ki jim je zgodovina enoznačna. Ki jim anahronizem ni domač. In tako naprej.

Anahronizem je seveda ena rdečih niti romana, a saj mora biti – tako je zastavljen. Je pa spet nekakšen reverzni anahronizem, ob katerem se moramo ustaviti in razmisliti. In če roman že v svojem uvodnem delu zaide daleč nazaj, ostaja obenem zelo blizu, da ne rečemo celo pri notranje in zunanjepolitičnih zadevah dandanašnjega sveta, pri osnovni morali in etiki človeštva, ki pogrne vsakič, ko bi se bilo treba malce potruditi. Časovne perspektive, kolektivna konotacija, hkrati pa angažiranost in suh humor, ki nam je znan že iz Predinovih pesmi. Ni že na prvi plošči s proslulo zasedbo, saj vemo, katero, opozarjal na neverjetne nesinhroniziranosti osnovne etične “hipokratovskosti” vseh por družbe, pa je zato osnovni motiv knjige, kot pravijo pri založbi, “preseganje razkola človeštva zaradi socialnih, verskih, ideoloških, rasnih, spolnih in še kakšnih razlik”. My goodness, če pravijo, da roman poteka od srednjega veka do partizanov in sodobnosti, je treba takoj pristaviti, da srednji vek seveda ni nujno spodnja meja. Pravzaprav je v takem kontekstu, mongolskem, turškem, partizanskem, saj ni pomembno, spodnja meja “stvarjenje” ali veliki pok, v kar pač bolj verjamete. Zaplankanost se je namreč začela že tam, morala se je, sicer ne bi bila tako trdno zasidrana med nami še dandanes. Denar, moč, pohlep … pa gresta etika in morala po vodi, to ugotavljamo tudi letos in morda letos še posebej. Štimunga pričujočega romana naposled po premisleku vseh teh kontekstov ni tragična, pač pa satirična. Mojster bi se verjetno strinjal, Margareto bomo še vprašali. Zoran pa soundtrack tega romana poje že vse življenje.