Raid Al-Daghistani je postdoktorski raziskovalec na Centru za Islamsko Teologijo (Zentrum für Islamische Theologi, ZIT) Univerze v Münstru, pred tem pa je študiral filozofijo v Ljubljani in Freiburgu ter arabistiko in islamske vede v Sarajevu in Münstru, kjer je tudi doktoriral na temo spoznavnih vidikov islamske mistike. Je večletni zunanji sodelavec Teološke fakultete v Ljubljani, avtor številnih člankov na temo islamske mistične teologije, antropologije in etike ter prevajalec številnih zanimivih del iz tega področja. Med njimi naj omenimo Knjigo mističnih postajališč (Abduldžabar An-Niffari; KUD Logos 2020), Kulturo dvoumnosti: drugačna zgodovina islama (Thomasa Bauer; Krtina, 2014) ter Rešitelja iz zablode (Abu Hamid Al-Ghazali; KUD Logos 2014).KnjigaRazmišljanja o islamu, ki je neke vrste nadaljevanje esejistične monografije Odsevi in sledi (Amalietti & Amalietti, 2009), vsebuje 45 esejev, ki so nastali na podlagi duhovnih razmišljanj v sklopu oddaje Duhovna misel na Prvem programu Radia Slovenija. Gre za kratke, a strnjene eseje na temo razmišljanj o postu, osami, molku, sufizmu, čuječnosti, revščini, telesu, molitvi, potovanju, (za)upanju, odpovedovanju, svobodi, strahu, etosu in estetiki, kontemplaciji pa tudi o stičiščih med krščanstvom in islamom, skupnem razmisleku o Jezusu in božiču ter priložnostih za sobivanje v času epidemije covida-19. V svojih esejih se naslanja tako na klasične islamske mistike kot na sodobne zahodne filozofe, med katerimi ima zlasti v čislih Heideggerja in njegovo tubit. V eseju z naslovom Čuječnost v sufizmu zelo lepo zapiše: “Notranji svet je predvsem misel, zunanji pa prostor, kjer misel postane smisel ali nesmisel. Človek kot bit-v-svetu je edino bitje, ki mu svet “pripada” kot notranji moment njegove osmislitve.” Prav osredotočenost na lastni notranji svet vodi istočasno v “razjasnitev” zunanjega sveta, pri čemer je poudarek na motrenju samega sebe in stvari takšnih, kakršnih se nam kažejo v svoji minljivosti: “Spoznati sebe pomeni spoznati svoj Temelj in videti stvari takšne, kakršne so, tj. v njihovi minljivosti glede na Večnost, v njihovi pojavnosti glede na Izvor, v njihovi končnosti glede na Neskončno. Cilj čuječnosti je zato v samospoznanju in samoobvladovanju, v ozaveščanju enotne resničnosti, tj. v harmonizaciji obeh svetov.”

V eseju z naslovom Postavljati meje nastavlja ogledalo Evropi, ki begunce obravnava kot birokratski problem, ne pa kot ljudi, ter med prebežniki omenja tudi številne filozofe in pisatelje kot so Pitagora, Aristotel, Luter, Spinoza, Freud, Stefan Zweig in Hannah Arendt – evropska zgodovina je tako v temelju prežeta z izkušnjo pregnanstva in izgnanstva, na kar dandanes radi pozabimo. V eseju z naslovom Strah se dotakne tudi islamofobije ter navaja štiri načelno dopustljive kontekste bojnega džihada, med katerimi se nahajajo samoobramba, varnost, boj za pravičnost in boj za svobodo, ter štiri normativna pravila oz. prepovedi v zvezi z bojem: prepoved uporabe ognja in strupa, prepoved pobijanja nedolžnih ljudi, svetnikov, žensk, otrok, starih, bolnih in neprisebnih, prepoved uničevanja narave in ubijanja živali ter prepoved uničevanja krajev, namenjenih molitvam. Vojno proti islamski državi lahko po njegovem mnenju dobimo zgolj z mednarodnim ozaveščanjem in prizadevanjem za vzpostavitev politično-ekonomske stabilnosti v Iraku in Siriji. Pri tem nam ne pomaga retorika, ki deli na “nas” in “one” niti metanje muslimanov v isti koš z militantnimi islamisti, ki so osredotočeni na specifične geopolitične in vojaške cilje. Pa tudi če pogledamo Koran kot tak – to ni nek zakonik, katerega naj bi se verniki na vsakem koraku držali, temveč je namenjen vzpodbujanju avtonomnega razmišljanja, opazovanja in preizkušanja: “Religijsko izročilo je v tem smislu kvečjemu kažipot človeku, ta pa mora na podlagi lastne vesti in razmišljanja pravilno razbrati znake ob poti.”

V eseju z naslovom Kaj je sufizem? se sklicuje na muslimanske učenjake in mistike kot so Al-Hudžviri, Abu Nasr As-Sarradž, Al-Kalabadhi, Al- Ansari in Al-Ghazali, ki so spregovorili o duhovnih postajališčih na sufijski poti, katere cilj predstavlja mistično spoznanje (maarifa). Prav premagovanje duševnih ovir in preiskovanje lastne vesti, raznovrstna duhovna doživetja, potrpljenje, kesanje, askeza, urjenje v čuječnosti, mistično okušanje in ritualna invokacija Božjega imena so duhovne postaje, za katere se večina sufijev strinja, da vodijo k mističnemu spoznanju in duhovni ekstazi. Veliki muslimanski mojster Abu Al-Hasan namreč na nekem mestu zapiše, da je sufizem svoboda, ki pa je povezana s človekovo temeljno duhovno zmožnostjo odpovedovanja: “Človek je svoboden toliko, kolikor se je sposoben (notranje) osvoboditi, tj. preseči svojo nižjo naravo oziroma svoje naravno stanje. Odrekanje je znak moči, dejanje duha, znamenje svobode, svoboda pa se uresničuje le kot osvobajanje.” Islam, ki temelji na enosti Boga, zagovarja neposredno duhovno izkušnjo, ki je v svojem bistvu nadčutna, nadrazumska, neposredna in celovita, za katero znameniti mistik Al-Ghazali pravi, da se z logiko ne izključuje, temveč v celoti dopolnjuje. Pri tem je potrebno imeti v mislih tudi sufijski etos (futuwe), ki označuje kultiviranje duhovnih vrlin kot so sočutje, požrtvovalnost, potrpljenje, velikodušnost, pogum, vztrajnost, hvaležnost, odpovedovanje in ljubezen. V nasprotju s konceptom, ki ga je razvila zahodna družba, je znotraj islama altruizem še kako oprijemljiv in konkreten: “Pri tem gre za aktivni in efektivni altruizem, ki ne pomeni le strpnosti in solidarnosti, temveč zavestno in resno skrb za drugega.” Med vsemi sufijskimi vrlinami daje Raid Al-Daghistani poseben pomen potrpljenju, saj naj bi služil za eksistencialno-moralno podlago vsem drugim vrlinam, obenem pa odraža moč duha in njegovo samopreseganje: “Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč tudi samo jedro vere in duhovnosti.”

V drugi polovici knjige Razmišljanja o islamu naletimo na teme kot so duhovna osama, občuteno doživljanje lastne smrtnosti in časa, umik v notranjost duše z namenom preseganja svetnosti tega sveta in približanja k Presežnemu s pomočjo preiskovanja lastne vesti, molitve, meditacije, obredne invokacije in posta. Prav slednjemu nameni Raid Al-Daghistani najbolj obširni del, saj ga omenja najmanj trikrat na različnih mestih v knjigi. V postu namreč ne vidi zgolj odpovedi hrani, pijači in ostalim čutnim užitkom, temveč zlasti katarzo misli in vesti, osvoboditev od vsakdanjih razvad in najrazličnejših odvisnosti: “Ozaveščanje Božjega se ravno s postom uresničuje na več ravneh človekove biti: na fizično-telesni, na čustveno-duševni in na duhovno-kognitivni ravni. Resnični, celoviti post je tako pot spoznanja, ki je temelj duhovne rasti. Presežna stvarnost posta se uresničuje ravno z vrlino samospoznanja, ki po islamskem izročilu vodi v spoznanje Boga kot Pratemelja naše lastne biti.” Nekaj esejev nameni tudi konceptu (za)upanja, bližine in daljave ter potovanju znotraj islamske perspektive – v njem poleg fizičnega širjenja obzorja ugleda tudi spoznavno in duhovno komponento, saj človek iz dneva v dan potuje iz ene izkušnje v drugo, iz enega spoznanja v drugega: “Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje.” Čeprav se skozi mistično izkušnjo lahko Bogu zgolj v nedogled približujemo, ne da bi ga lahko bodisi s čutili bodisi z umom zapopadli, pa nam ne preostane drugega kot da se z nespoznavnostjo Boga sprijaznemo, saj njegova “absolutnost in popolnost ostajata človeku nedoumljivi”. V eseju z naslovom Ženska duhovnost v islamu namenja nekaj besed tudi muslimanskim mistikinjam, med katerimi izpostavi Rabijo Al-Adawijo iz 8. stoletja, ki je učila vero iz ljubezni do Boga ter se s svojim naukom utrdila kot velika učiteljica mistične ljubezni. Po drugi strani pa v eseju z naslovom Telo v islamski duhovnosti izpostavi telo kot modus duhovno-religijskih praks, ki vključujejo molitev, invokacijo, romanje in askezo. Stoječe, a obenem gibajoče telo, ki se bodisi sklanja v znak molitve bodisi vrti v smeri urinega kazalca, kot to počno derviši, je osrednja figura islamske mistike in antropologije, saj prav s pomočjo specifične telesne poze prehaja v stanje zamaknjenosti in ekstaze. Tako duh kot telo sta torej v enaki meri vpeta v duhovnost, zato moramo poskrbeti za skrben, zdrav in spoštljiv odnos do telesa, na katerega so vezani tako peklenske muke kot tudi rajski užitki. V pandemiji Covida-19 vidi avtor “obdobje eksistencialnega izziva in globinskega učenja”, zato bralcem svetuje ohranjanje zavesti o povezanosti in soodvisnosti vsega bivajočega. Pri tem omenja koncept “metafizične pandemije” nemškega filozofa Markusa Gabriela, ki poudarja metafizično združitev vseh ljudi v boju proti virusni pandemiji. Na koncu naj omenimo še zadnji esej v knjigi Razmišljanje o islamu, ki govori o revščini oz. o odnosu do revnih v sufizmu. Raid Al-Daghistani povzema dognanja sufijev, ki razlikujejo med dvema pomenoma revščine: kultivirano revščino in socialno revščino. Pri prvi gre za duhovno-religiozno vrlino, h kateri je potrebno stremeti v svoji ravnodušnosti do materialnega izobilja, ki prinaša človeku več skrbi kot dobrobiti, pri drugi pa za revščino v ekonomsko-socialnem smislu, pri kateri igra vlogo sočuten in prijazen oz. dostojanstven odnos do revnih, ki jim je potrebno pomagati na dnevni bazi v povsem konkretnih situacijah. Prav ta pragmatičen in vsestranski vidik pomoči revnim je nekaj, po čemer bi se lahko zgledovale zahodne družbe, za katere se zdi, da z raznimi ponižujočimi državnimi ukrepi vzpodbujajo revščino na sistemskem nivoju, namesto da bi jo odpravljale. Prav tako bi se morali od islama in njegovih mistikov naučiti potrpljenja, skromnosti, čuječnosti, umetnosti discipline in kontemplacije – tudi post bi bil za vsega razvajene dekadentno-nihilistične zahodnjake pravi blagoslov, če bi se ga le uspeli vsaj enkrat letno držati v praksi.

Avtor nam na koncu knjige Razmišljanja o islamu postreže tudi s slovarjem arabskih pojmov, spremna beseda Aljaža Krajnca pa na strnjen način povzame poanto vsega zapisanega. Kot zanimivost je treba povedati še to, da je lansko leto pri založbi Beletrina skoraj istočasno s pričujočo knjigo izšla tudi esejistično zasnovana monografija Raid Al-Daghistani-jevega brata Sami Al- Daghistani-ja z naslovom Islam in ljubezen. Obe skupaj predstavljata pomemben del k mozaiku razumevanja islama skozi prizmo sufizma in mistike. Upamo, da bosta s svojima knjigama navdahnila številne pisatelje, raziskovalce islama in interdisciplinarne mislece ter jih vzpodbudila k odkrivanju prepletenosti mikrokozmosa in makrokozmosa, metafizike in etike, lucidne intuicije in (raz)uma, kontempletativne introspekcije in Božjega.

Miša Gams