Piše: Matej Krajnc

Prolog

“Sem slišal, kolega, da ste bili sprejeti v Društvo pisateljev!”

“Prav ste slišali!”

“Kolega, pa veste, da je to prestižna organizacija?”

“Kajne …”

Oči Branilca Literarne Vede so se iskrile.

“Kolega, kdaj pridete na izpit?”

“Niste rekli, da mi prepovedujete vstop na oddelek?”

“Kolega, zdaj ste član Društva pisateljev, menda boste diplomirali? Ali ste motim in dejansko niste ukrojeni za komparativista?”

Nič nisem odgovoril. V glavi sem si vrtel staro pesem Toma Waitsa iz mariborskega študijskega obdobja: Emotional Weather Report.

“Kolega? Če oddate prijavnico v tem tednu, se zmeniva za rok in se lahko še vpišete!”

Nič nisem odgovoril. Izpolnil sem prijavnico in jo oddal. Izpit je ostal v megli. Spomnim se edinole tega, da se izpitnega gradiva nisem niti pritaknil. Na predvečer izpita sem šel v studio. Oči Branilca Literarne Vede so se iskrile.

*

Igor Korošec je debelo gledal.

“Jutri imaš izpit?”

Nikar tako debelo ne glej, Igor Korošec, sem mrmral, ko sem sedel v znanem mi studiu Coda v centru Celja. Tam sem svojčas, še gimnazijec, naredil prve studijske korake. Napisal nekaj besedil za druge, le da Hajdi ni nikoli posnela mojih besedil.

“Koliko komadov imaš?” je zanimalo Igorja Korošca.

“Veliko!” sem se nasmehnil. Bilo je res, imel sem jih precej … Dolge svetopisemske sage, ki sem jih prejšnjo pomlad že snemal v studiu Janeza Hostnika: Adam in Eva, Noe, Kako je Jozue izbojeval Ditko pri Jerihu. Tam sem posnel tudi Pratfan blues, ki sem ga zdaj takisto prinesel k Igorju. Zabeležil sem pesem Prok tridesetn gremo, pjebi, svoj zadnji manjši lokalni hit. Pesem Paradižnik, kralj zelenjave je bil govoreči blues, nekaj najbolj bedastega, kar sem kdajkoli napisal, dolgo duhovičenje o človeku, ki na vrtu nabira zelenjavo, ta pa ga psuje. Pesem Bohve, kak bi bil kot foter je bila točno to in nič več, kot tudi Gurman. Blindirano srce je bila nova različica pesmi, ki sem jo že posnel prejšnjo jesen v Parižljah pri Polzeli. Pa poezija, človek, kje je poezija, ki si jo tako imenitno zabeležil na plošči Vse pesmi so tihe?

Kakšne pesmi?

Tihe pesmi. Zasedba Agencija Rokenrol je jeseni 2002 končala svojo pot. Odpovedal sem sobo na Adamičevi in čez zimo šel v Celje. Zvečer sem sedel v postelji in pisal dolgo v noč, dobro se še spominjam zvoka pisemskega nabiralnika, ko je vanj ob dveh zjutraj padel časnik Večer. Nastajali so soneti, veliko sonetov. Nastajale so pesmi, daljše in krajše. A pred dolgo zimo 2002-03 sem pri svojem kulturnem društvu Štempihar objavil ploščo z nekaterimi baladami, ki sem jih pisal med letoma 2000 in 2002. Šlo je za intimne pesmi, break-up ploščo, ki je postal več kot to. Postala je moj prvi legitimni solistični album, plošča, ki me je jeseni 2002 po desetih letih ukvarjanja z glasbo, dokončno deklarirala za samospevca. Človeka, ki uglasbuje svoje pesmi. Da so poezija, mi je potrdilo prijazno pismo novembra 2002, ko je plošča že izšla. Z Društva pisateljev so mi pisali, da sem sprejet med članstvo. Vlogo sem oddal spomladi 2002, ko sem že nekako vedel, da se obdobje z Agencijo Rokenrol zaključuje. V opusu sem imel pet pesniških zbirk in tri literarne nagrade. Nobena od zbirk ni izšla pri veliki založbi, zgolj ena od njih pri Zavodu za šolstvo. A so prišle skoz sito s prijaznima priporočiloma Ferija Lainščka in Borisa A. Novaka. Priporočili sta napisala tudi Janez Menart in Ciril Zlobec. Par besed je napisal Tomaž Šalamun. A pristavil sem samo prvi dve, misleč: če bodo hoteli še, jim pa še pošljem. Nikjer več jih ne najdem. V letih med 1997 in 2002 je izginilo precej moje korespondence. Tomaž Domicelj, Dragan Bulič, Oto Pestner, Menart, Kovič, Šalamun, Boris Paternu … Ko sem pozneje častitljivo prednico, tudi trajna imenovano, vprašal, ali kaj ve o tem, je nedolžno odkimavala. “Maybe the dingo ate your letters,” bi rekla Elaine Benes.

Ploščo Vse pesmi so tihe sem v začetku novembra 2002 predstavljal v celjskem Plesnem forumu. Pripravil sem pester repertoar, sestavljen iz gospelov, tradicionalnih ameriških balad in novih pesmi s plošče. Nobene šegave ni bilo več zraven, take, ki sem jih pel še 15. septembra 2002, ko sem na povabilo Jureta Longyke in Roka Zavrtanika nastopil na prvem Festivalu Sanje. Prizorišče: Kongresni trg. Tramvaj. Pri tramvaju stol, mizica in stojalo za mikrofon. Na gradu so izbirali mis Slovenije. Prišlo je kar nekaj mojih kolegov iz obdobja Agencije Rokenrol in poslušalo, kako sem pel tri nove pesmi, ki so končale na albumu Vse pesmi so tihe, sicer pa poskočnice, kot so že omenjena Pratfan blues, pa Varuška, Objel sem te nad truplom pomorščaka, Blindirano srce in podobne. Pero Pock je vprašal: čemu nisi pel več svojih. Marko Avanzo se je prizanesljivo smehljal. Jani Kovačič je pohvalil Blindirano srce. Pigl je dejal, da mu je pesem Drugam zelo všeč. Dominik Trobentar je rekel, da mu je všeč moje oponašanje Louisa Armstronga. Janez Hostnik je vse skupaj posnel, želel sem izdati koncertno ploščo; še vedno jo imam v predalu.

Prva različica plošče Vse pesmi so tihe, ki sem jo posnel v Celju, ni izšla, na seznamu ni imela pesmi Adrijana v mojih očeh. Dodal sem jo na drugo različico iz Pariželj. Bila je ena od dveh epopej, druga taka dolga je bila pesem Ples. V Plesnem forumu sem pel samo skrajšano različico Adrijane. Vmes se je po mešalki po nesreči polil kozarec piva: posnetek je šel v nič.

“My name it is Sam Hall, it is Sam Hall …” sem vreščal in tuhtal, da je to morda moj najboljši nastop doslej. Plesni forum je bil sorazmeroma poln, reklamo so mi naredili tako v Večeru kot v celjskem Novem tedniku. V lokalnem časopisu Celjan sem bil Celjan tedna. Prodal sem kakih sto samonarejenih plošč in Jane Weber je dejal, da bo par pesmi, zlasti Dale Watson Blues, z veseljem vrtel, čeprav so bile popolnoma “slečene”, s kitaro, glasom in orglicami. Milko Poštrak je o plošči poročal na Radiu Študent in jo hkrati z Webrom razglasil za ploščo leta. Uspešnic nisem imel, sem si pa s ploščo Vse pesmi so tihe naredil ugled na sceni, ki ni marala za uspešnice in pop festivale. Bil sem spet tam, kjer sem leta 1992 tudi začel svojo glasbeno pot: pri poeziji. Ploščo sem leta 2022, dvajset let po nastanku, ponatisnil na vinilu. Moral sem skrajšati Ples in Adrijano, ker nisem imel denarja za dvojno vinilko.

Zdaj, ko sem član Društva slovenskih pisateljev, moram napisati zbirko, ki bo te titule vredna, sem tuhtal, in spomladi 2003 izmed pozimi napisane bere izbral sto sonetov. Razdelil sem jih v tematske sklope, na konec pa postavil tri sonetne vence za tri kraje, kjer sem živel in delal: Celje, Ljubljana in Maribor. Zbirko sem predstavil v Konzorciju in v celjski Antiki, v sejni sobi Društva pisateljev sem pripravil celo tiskovko, na katero je prišel en sam novinar: Andrej Arko, tedaj zaposlen v redakciji tretjega programa Radia Slovenija. Knjižico je podprla Mestna občina Celje, na naslovnico pa sem dal lesorez družinske prijateljice, akademske slikarke Darinke Pavletič Lorenčak. Deklica s harfo še vedno krasi zid moje delovne sobe. Visi nad klavirjem in se smehlja.

Deklica s harfo me z zidu motri
Molče prebira črnobele strune.
Ni ji kaj dosti mar za tákele pisune,
ki kažejo ji hrbet cele dni

in buljijo v zaslon migetajoč,
podnevi čudne delajo reči:
vnašajo neke sporne nežnosti,
podatke o pralnih strojih, ko je noč

in zanje deklice sploh nimajo pomena,
sploh take s harfo ne, ki brez imena
že leta so na zidu v isti pozi,

smehljajo se spokojno, kot v narkozi
in čakajo, da jih, ko mine njihov čas,
mordá odnesejo na Karitas.

Pesniška zbirka Vsakdanjost ni doživela nobene prave prepoznavnosti. Spremno besedo je napisal Zoran Pevec, doživela je recenziji na Radiu Slovenija, v reviji Zvon in v več Literarnih nokturnih, komisije pa je niso zaznale. Takrat še nisem vedel, da je za tako prepoznavnost ključno, da pesniška zbirka izide pri večji založbi, taki, kjer jo opazijo vsa strokovna očesa. A saj mi ni bilo mar. Jeseni 2003 sem knjižico predstavil še v celjski knjižnici, kjer se je z menoj pogovarjal bivši razrednik, zdajšnji ravnatelj I. gimnazije Celje, Anton Šepetavc.

“Ti, ampak tale Paradajz, tale zelenjava …” se je krohotal Igor Korošec in tudi jaz sem se krohotal, kar se sliši na posnetku. Ko sem doma poslušal, kar sva posnela, se mi pesem ni zdela več smešna. Paradižnik, kralj zelenjave? Solata, ki rohni?

“Hvala za kratke zgodbe,” je še rekel Igor Korošec, ko sem tistega večera s cedejem v žepu zapuščal njegov studio. Nesel sem mu izvod Zgodb iz prve roke, zbirke kratkih spominskih zgodb, ki sem jih takisto izdal pri KUDu Štempihar. Pripovedovale so o mojem prvem izletu v Anglijo, pa o čudnih sosedih in ljudeh iz otroštva. Spremno besedo je napisal Anton Šepetavc, me povabil na gimnazijo, pa tudi v celjski Antiki smo se zabavali ob branju. Še pred sprejemom v Društvo pisateljev sta me takratni predsednik Celjskega literarnega društva Zoran Pevec in podpredsednica, soustanoviteljica Ana Marija Justin, povabila medse. Zbirali smo se v nekdanji celjski dvorani Svoboda, brali in se imeli prijetno. Radi so poslušali moj Pratfan blues in Prok tridesetn gremo, pa tudi novo balado, Škržatova pesem. Nekajkrat na leto smo se natrpali v Antiko in predstavljali svoje knjige. Izdajali smo svojo revijo, Vsesledje, kjer so se poleg lokalnih znašli tudi “veliki” pesniki … revija je iz ciklostirane kmalu prerasla v tiskano, eno najvidnejših ljubiteljskih literarnih revij pri nas, kjer sta objavljala tudi Menart in Ervin Fritz.

Menart mi je pisal in mi čestital za sprejem v Društvo pisateljev. “Luigi,” je rekel, kajti klical me je z mojim gimnazijskim vzdevkom, jaz pa njega Johnny, kot njegova stara prijateljska garda iz mladosti, “zdaj si del druščine, ki te ne bo vedno samo trepljala po rami! Počakaj, kaj ti pove Minatti.” Minattiju sem bil kar všeč, ne pa tudi mlajši generaciji, takrat že zbrani okrog revije Literatura. Matevž Kos je sicer pohvalil moje sonete, v antologije pa jih ni uvrščal, Vid Snoj pa je odklonil objavo v Literaturi zaradi “pomanjkanja modernistične izkušnje”. Takrat sem zazijal, zdaj pa razumem, kaj je hotel povedati. Bil sem mlad naivnež brez tesnejšega stika s sodobnim pisanjem. To se je pozneje uredilo, ker sem sistematično bral vse nove pesniške knjige, ki so izšle, in v sodobni govorici našel tudi svoj lasten izraz, a potem je Menart začel zmajevati z glavo. “Saj tega ne potrebuješ,” je dejal in ni mogel verjeti, da mi je blizu tudi sodobna poezija, “avantgardistično izražanje”, kot je to poimenoval. Minatti ni rekel nič, tudi sam je prešel razne faze in Termitnjak denimo ni bil več kaj dosti podoben pesmim iz obdobja mladih brez in tihih pomladi. Zbirko Vsakdanjost sem dal Šalamunu in ga vprašal za mnenje. “Izredno liričen si,” je dobrohotno dejal. Posebej je omenil uvodni sonet Umila me je neka čudna rosa in pa malce bolj duhovitega, Bruce Springsteen poje o domačem kraju.

*

Že jeseni 2002 sem po elektronski pošti dobil pismo z oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti.

“Pisali ste v Slavico, nekdanjo slovenistično študentsko revijo,” sta mi napisali dve brucki, Petra in Branka. “Pod mentorstvom profesorja Aleksandra Bjelčevića ustanavljamo novo revijo študentov in študentk primerjalne književnosti. Bi pomagali?”

Pisal je tudi Bjelčević, s katerim sem se spoznal že kakšno leto prej, ko je vneto poslušal moje glasbene oddaje na Valu 202.

“Obudili bi duha Slavice … Še vedno spremljam tvoje oddaje na Valu 202. Bi prišel predavat o poeziji v rokenrolu?”

Takrat še ni vedel, da mi je ponudil tudi temo za diplomo.

Dan po snemanju pri Igorju Korošcu sem šel na izpit. Dobil sem devet, iz kabineta Branilca Literarne Vede prilebdel brez krvi v obrazu in s srečnim triindvajsetim poskusom. Naslednji teden sem znova vpisal študij primerjalne književnosti. Nadaljeval sem, kjer sem končal jeseni 1996. Vmes je minilo sedem let, če štejemo, da sem leta 1995/96 ponavljal prvi letnik, pa osem. Malo proti večnosti in precej za slabe živce.