Kar se dogaja, ni več smešno. Razdiralno vzdušje družbe, v kateri živim, je uničujoča. Nič več zanemarljiva, ta nestrpnost. Družba je nespoštovanje in žaljivost sprejela kot dejstvo, zanimivo novost v odnosu. Ta družba, to smo mi. Mi smo postali nesramni, brezčutni, oholi in žaljivi. To smo mi, ki smo se še včeraj takšnih ljudi izogibali. Danes smo že skoraj vsi takšni, ker je to malone nujno. Danes se odrivajo tisti, ki takšni niso. Zato tudi oni slej ko prej takšni postanejo.

Ni več smešno, kako brezbrižno uporabljamo laži. Vse, na kar naletim, je potencialno lažno. Lažen je izvor izdelkov v trgovinah, teh »made in« napisov sploh več ne beremo. Lažna so živila, prikriva se vsebinska sestava. Lažni so oglasi, z lažnimi fotografijami. Lažne so novice, obvestila, sporočila. Lažne so obljube. Lažejo vodilni v podjetjih, lažejo voditelji držav. Laže vojska. In lažejo otroci. Da, tudi otroci so se že naučili, kako bodo najbolje preživeli.

Ni več smešno. Moč in nadvlada sta najpomembnejši. To ni smer napredka družbe, to je smer diktature in nadzora. To je omejevanje. Nekdo od nas, s prenapihnjenim napuhom, je ugotovil, da nas je preveč. Da je za obvladovanje takšnih množic potrebna drugačna shema, drugačna metoda. Preredčiti in nadzirati kar ostane. Svoboda bo dobila nove dimenzije. Nove dimenzije dovoljenega.

Ne, ni več smešno. Postajam zagrenjen nergač. Še vedno se upiram tem novim razmeram, a vem, da zaman. To je pravzaprav najhuje. Vidim, čutim, vem, da se bom moral sprijazniti. Vse pohvale tistim, ki še vztrajate v ljubezni, hvaležnosti, dobrosrčnosti. Občudujem vas. Kako morete še vztrajati, ob tolikšni preplavi mraku? Vas ne zebe, ob mrazu, ki tako nezadržno prodira v kosti?

Ni več smešno. Pravzaprav moj obraz dreveni in kmalu se od otrplosti smejati sploh ne bom mogel več.

Avtor: Milan Novak