Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Čeprav sem se močno upiral nagonom, sem dva večera vseeno pregrešil lastna pravila in skrit v zasedi v telesu sove opazoval mladega možakarja v cvetličarni z vrtnarijo. Nekaj me je vleklo k njemu. Želel sem ga spoznati, zvedeti kaj o njem. Najti razloge, da bi se mu lahko čimbolj približal. Hkrati pa preveriti, zakaj imam take občutke, kaj so ta čustva v meni.

Uporabil sem izredno razvit sluh in vid sove ter mladega moškega opazoval pri delu v pisarni. Videl sem fanta, ki ga je iskal po hiši. Videl sem, kako sta se poljubila v pisarni. Videl, kako sta povezana. V sebi sem začutil nov občutek, občutek, ki mu je Delb pravil ljubosumje. Sam v ljubosumje nisem verjel, zato sem to čustvo potlačil vase. Prav tako sem zaznal tudi jezo, pohoto in grobost, ki je bila nakopičena v tem prelepem moškem. Vse to je preko seksualnega odnosa stresel na mladeniča.

Spet drugič sem ga zalotil pri pogovoru s prijateljem. Toplo mi je bilo pri srcu, ko je pomislil name, za kratek trenutek sem v njegovih občutkih zaznal svoj obraz. Hkrati pa sem se zavedal tudi nemoralnosti svojega dejanja. Nisem želel goljufati, a je bilo tako težko ostati stran od njega. Ravno ko sem si obljubil, da ga ne bom več naskrivaj opazoval, sem slišal pogovor o moškem po imenu Erik. Je bil to morda njegov partner? Ali samo eden izmed ljubimcev. Nikomur nisem želel skakati v zelje in edina možnost, da se prepričam, za kaj gre, je bila, da sem se naslednji večer zopet vrnil nazaj.

Bil je hladen in meglen večer. Z drevesa sem opazoval, kako se je moški na hodniku zavil v bundo in šal, poljubil oba psa na gobec ter zapustil hišo. Hitro se je sprehodil po makadamski potki do konca dovoza, kjer je imel parkiran avtomobil. V sovjem letu sem mu sledil par kilometrov, dokler ni zavil na veliko parkirišče v industrijski coni, kjer so bili parkirani tovornjakarji, ki so čez noč prespali v mestu. Naredil je en krog po parkirišču, kot bi nekaj iskal. Potem je svojega mini cooperja parkiral ob zelenem tovornjaku. Počakal je trenutek in izstopil. Iz teme se je takoj prikazal robusten starejši moški in od zadaj skočil nanj. Skoraj sem se že zagnal ob misli, da mu želi kaj slabega. A sem zaslišal njun smeh, zaznal veselje, navezanost in pohoto. Strastno sta se poljubila, starejši moški je frcnil ogorek na zelenico in oba sta se povzpela v prazen priklopnik. Spremenil sem se v nočnega plazilca in se jima približal. V trenutku sta slekla pohotni telesi, nista se mogla dolgo držati stran en od drugega. Ob njiju je na tleh ležal kup kondomov in velika tuba lubrikanta. Nekaj časa sem ju opazoval. Videl sem, kako usklajena sta bila, očitno sta se že dolgo poznala. Drug drugemu sta zadovoljevala užitke po grobem seksu, divjanju in večkratnih orgazmih. Zander se je v vsej tej ekstazi povsem izgubil, kot bi bil drogiran. Vprašal sem se, kje so njune meje in ali je kateri od njiju dovolj priseben, da se je zavedal nevarnosti grobega seksa, nevarnosti hoje po robu.

Bil sem trden, vzdržljiv in leden, a nisem dolgo zdržal ob gledanju intimnih prizorov. V meni so povzročali mešano zmedene občutke. Bal sem se neke vrste jeze, ki se je ustvarjala v meni, bal sem se, kaj bi lahko povzročila, kam bi me lahko pripeljala. Zavedal sem se svoje nadnaravne moči in tega, da bi ju lahko za vedno ločil z enim samim pogledom. A sem se zavedal tudi posledic tega dejanja, v glavi mi je zadonelo pomembno pravilo, kako se ne smem vmešavati v človeška življenja in njihovo krhkost. Izginil sem v noč, poražen.

»Imaš kakšen plan za ta vikend?« je ženska, ki je običajno delala v cvetličarni, skrbno vprašala Zanderja. »Niti ne, odpočil si bom,« je odgovoril. »Kaj pa Oliver, sem opazila, da je zadnje čase veliko pri tebi. Veš, zadnjič sem srečala njegovo mamo, tako zaskrbljena je bila, da je Oliver gej,« je pojasnila ženska. Zander se je le nasmehnil. »Pa si ji povedala, da v bistvu je gej?« je komentiral. »Ne, nisem se želela vmešavati. Saj veš, kakšna je,« je odgovorila in mirno dodala: »Zander, samo ne pozabi, Oliver je še mlad, zelo mlad.« »Saj vem, Rebeka, ne skrbi … zato sem mu tudi rekel, da me ta vikend ni doma, da bo šel še kam drugam … spoznal vrstnike,« jo je pomiril.

Ostal je sam, zaklenil cvetličarno in se napotil v pisarno. Na mizo je odložil nekaj papirjev in skrbno odprl škatlico bombonjere. Vzel je en čokoladni bombon in z užitkom zagrizel vanj.

Rahlo in odločno sem potrkal na steklena vrata pisarne. Takoj sem zaznal, kako se je ustrašil, utrip srca se je pospešil, a se je pomiril takoj, ko me je zagledal. Obstal je, zrla sva si v oči. »Pozdravljeni, smem kako pomagati, ravno smo zaprli,« je rekel in se nežno nasmejal. Videl sem, kako poželjivo me je opazoval. »Vas smem povabiti na sprehod, če ni prepozno?« sem drzno vprašal. Vprašujoče me je pogledal, kot bi želel preveriti, če resno mislim. Potem je pokimal. »Lahko, samo oblečem se in psa vzamem. Bolj varno se počutim, če sta zraven,« je pojasnil. Roko sem nežno položil na njegovo lopatico, se ga dotaknil in rekel: »Ob meni ste popolnoma varni, brez skrbi … psa pa le vzemite.« Ob mojem dotiku je trznil, potem je zopet pokimal in se nasmehnil s kotičkom ustnic.

Počakal sem pred vhodnimi vrati, hitro se je vrnil. En pes se je takoj veselo zagnal vame. »To je Paco,« je rekel in za povodec močno držal drugega psa, ki je lajal name. »To pa je Denali,« je dodal. »No, jaz pa sem Zander,« je še rekel in se stegnil, da mi je podal roko. »Klavdij,« sem odgovoril in stisnil njegovo dlan. Paco je skočil name in me polizal po bradi in tudi Denali se je malo umiril, čeprav me je še vedno gledal postrani. Res zanimiv pes. »Ne mara me najbolj, tale Denali,« sem komentiral, ko sva hodila po osamljeni nočni cesti. »Ja, Denali je poseben, a običajno ni tak. Vedno se je odmaknil pred novimi ljudmi, še posebej, če so spali v moji postelji, a je zadnje čase še bolj zadržan,« je odgovoril Zander. Ob omembi, da je nekdo spal v njegovi postelji, me je grdo zaskelelo v prsih. »Je kaj, s čimer se mu lahko prikupim, kakšen posladek?« sem preveril. Zander se je zasmejal. »Ni sladkosned, kot na primer jaz … v bistvu je le ena stvar.«»Kaj pa?« sem vprašal. »Če ga poljubiš na gobec. Tudi mene je tako sprejel, ko je bil še mladiček. Problem je le v tem, da si tega nihče ne upa … bolj ko se Denaliju približaš, bolj renči, in je velika verjetnost, da te lahko ugrizne kam v obraz,« je pojasnil. »Zanimivo, si bom zapomnil,« sem odgovoril.