Piše: Matej Krajnc

Litera, 2020

Tugo jedna, jadna i bedna osamdeset sedma, je svojčas pel Balašević in to čisto na začetku obdobja, ki ga obravnava pričujoči roman – 20 let je pred nami, 1987-2007, obdobje, v katerem se je svet dokončno postavil na glavo in razčlovečil bolj kot bi si kdorkoli lahko mislil. Socializem v Jugoslaviji je bil v zadnjih zdihljajih, bratstvo in enotnost sta se na Kosovu začela resno krhati. V ZDA se je koncu drugega mandata približeval Ronald Reagan, človek, ki je sicer podpisal konec hladne vojne med SZ in ZDA, a vmes spravil na kolena ameriško ekonomijo. Mi v Jugoslaviji smo upali, da hudič le ne bo pokazal vseh zob, na Evrovizijo poslali Nove fosile in bili že tretjič četrti. Pa je pomagalo? Pomagalo ni niti, da je leta 1989 bend Riva zmagal, da je taistega leta Đole tam zgoraj izdal album Tri posleratna druga s pesmijo O, bože, v kateri smo Slovenci postali vesoljci, Bajaga je imel prvo koncertno ploščo in tako naprej. Plošče so se prodajale v visokih številkah, knjige tudi … ljudje so še brali, a trend je začel rapidno padati. In leto 2007, ki stoji na drugem koncu romana? Springsteen je izdal svoj zadnji še zares koherentni album Magic, čakali smo, da naslednje leto odide Bush mlajši, ne da bi vedeli, da nas 2016 čaka še hujša katastrofa. Jugoslavija je vmes razpadla, se sfajtala do zadnje kaplje krvi, njene republike pa so se prodale kapitalu. Mi denimo EU in NATU, nato pa se je začela kriza. Leta 2008 je udarila uradno, čeprav se je kuhala že precej prej. Se je neoliberalizem res zlomil? Hm …

Golob je s svojim pronicljivim slogom roman napisal v kolektivni osebi, v prvi osebi množine. Ne gre za nič klasičnega, kot je pri njem že navada – mentalitete se loti neusmiljeno in z daleč naperjeno puščico. Pa ne piše posmehljivo, nikakor; njegov slog je prav za to knjigo deloma dokumentaren, deloma refleksiven, a vedno zabeljen s suhim humorjem in brezkompromisno pronicljivostjo. Moški z revlonom, šefovo stranišče, Edvard Kardelj … vse to se v romanu, ki je ena bolj nenavadnih knjig, kar sem jih zadnje čase bral, zlije v nekakšen popis “budalaštin”, iz katerih je sestavljen svet. Ljudje smo nori: dobimo v roke svet in naredimo pizdarijo, kar naprej, vedno znova. Roman ni dolg; ni najkrajši, ni pa dolg, kar ne zmoti, ker je fino zgoščen in če vas tole ne pripravi k premisleku, potem … potem ste kot vsi tisti, ki danes nosijo maske, ker še vedno mislijo, da je to solidarno. Roman Šala je roman o tem, kako je vrag vzel šalo, na dolgo in široko. Od “niko neće da vas bije” do … saj veste, kdo nam je vladal leta 2007. Je treba še kaj dodati? Morda tole: roman res preberite, naj ne gre mimo niti eno tropičje. In morda boste tudi vi čez dvajset let posneli kako dobro ploščo!