Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Kot bi mi škatlica bombonjere pomahala, mi je padla v oči takoj, ko sem vstopil v pisarno. Privoščil sem si košček, ko je pri vratih pisarne potrkalo. Prestrašil sem se, ker nikogar nisem pričakoval. Potem sem pred vrati zagledal znan moški obraz, obraz, ki me je obdajal z domačnostjo, toplino in varnostjo. V sebi sem zaznal željo po njem. Moški me je povabil na sprehod.

Nekaj časa sva se že sprehajala. Prav strah me je bilo pogledati na uro, nisem še hotel domov. Nekako nisem hotel, da bi se najina pot končala …

»Klavdij, deluješ kot resen, urejen poslovnež, kako to, da nosiš vijolične leče?« sem bil direkten. Nasmehnil se je in samo odkimal. »Modre oči imam,« je resno odgovoril, a ni skril nasmeha v kotičku ust. In za kratek trenutek so se mi res zdele modre.

»Zadnjič sem te videl z mladim fantom, je to tvoj partner?« me je vprašal mirno. Odkimal sem. »Ne, tisto je Oliver. Nimam fanta. Oliver je … poznam ga že zelo dolgo … povezana sva, a se je vse nekako zakompliciralo, ko sem prvič spal z njim … ampak je premlad zame, preveč ranljiv …« sem iskreno odgovoril. »Premlad, praviš? Potem bi lahko tudi jaz rekel, da si ti premlad zame,« je rekel Klavdij. »Ah, govoriš, kot da jih imaš sedemdeset,« sem rekel in se zasmejal. »Ne, šeststo dvainsedemdeset jih imam pa res,« je odgovoril resno. Spogledala sva se, v meni je kar nekaj poskočilo, ko sem zrl v njegove oči. »Všeč mi je tvoj smisel za humor,« sem dodal. »Jaz sem le iskren,« je komentiral.

»Ej, a si videl utrinek?« sem navdušeno vprašal Klavdija takoj za tem, ko je nebo razsvetlil božanski utrinek. »Ja, zate sem ga sprožil … da se boš spomnil name, vsakič, ko ga boš videl,« je rekel in za trenutek sva se ustavila. »Utrinkov ne vidim velikokrat, upam, da bom tebe večkrat, upam, da bom nate mislil večkrat …« sem rekel in začutil, kako je zdrsel navzdol po moji desni roki in me prijel za dlan. Bil je tako topel, tako skrben in ljubeč. Njegove oči so ob najinem dotiku prav zažarele. Bile so povsem vijolične. Opazil sem verižico okoli njegovega vratu, obesek je bil v obliki visoke piramide, sestavljene iz več pisanih plasti posebnih kamnov. Ko so se njegove oči zasvetile, se je zalesketal tudi obesek.

»Kaj je sedaj s tisto sadiko, jo še potrebuješ?« sem ga vprašal, da bi prekinil moment, v katerem sva obstala.

Čeprav sem se v sebi upiral, je vseeno prišel čas, ko sva se vrnila pred mojo hišo. To je bil najboljši sprehod v mojem življenju. Obstala sva tam. Vedel sem, da želim tega moškega zopet videti. Skoraj je že šel, ko sem ga prijel za roko, da sem ga zaustavil. Spogledala sva se, potem sem ga brez zadržkov objel, se tesno privil k njemu.  

Odpravil sem se k Ianu in Shaii na kozarec vina. Shaia mi je odprla vrata in me povabila v dnevno sobo. »Ian je s Tinom, cele dneve tičita skupaj,« je omenila in mi nalila zvrhan kozarec vina. Oba sva se nasmehnila. Ian običajno ni bil tip za zveze, še posebej nasprotoval je zvezam s sostanovalci, sošolci, sodelavci in podobno. Naredil sem velik požirek in se zdrznil ob kislosti. »Kakšno sranje je to?« sem ves spačen vprašal. »Le tega sem našla,« je odgovorila Shaia in mi zraven vina ponudila kokakolo. Vstal sem in v kuhinjski omarici za škatlami kosmičev našel vodko. Nalil sem si jo v kozarec in jo spil na dušek. »Opala, Zander, nedelja je!« je glasno rekel Ian, me objel v pozdrav in še sebi nalil šilček vodke. Simpatičen visok fant naju je le opazoval. »Pozdravljen, Zander sem,« sem se predstavil in mu podal roko. »Tin,« je odgovoril tiho in zadržano, a se je zraven vseeno nasmehnil. Ian je pristopil k njemu, ga objel čez ramena in poljubil njegovo čelo. »Zander je moj najboljši prijatelj, malo naprej živi, cvetličarno ima in dva psa,« mu je Ian površno opisal. »Tudi on je gej,« je še dodal. »Aha, a to si moral prav omeniti?« sem hecal Iana. »Ja, Tin se še išče … pred mano ni spoznal nobenega geja,« je pojasnil. »A tako … dobro, Tin, če boš karkoli potreboval, če te kaj zanima … me kar poišči … z Ianom se je včasih težko resno pogovarjati,« sem se zajebaval in nam nalil še en požirek vodke.

Domov sem prišel pozneje, kot sem pričakoval. Paco in Denali sta me že nestrpno čakala. Spustil sem ju iz hiše in se preoblekel. Denali me je že čakal pred vrati. Nekajkrat sem mu vrgel žogico, potem sem ga spustil nazaj v hišo. Paco pa je vedno potreboval več časa za večerno opravljanje potreb. V grmovju ob hiši je nekaj zašumelo in iz teme je prišel Paco. Nasmehnil sem se, ga ogovoril in pobožal po glavi. Iz hiše sem zaslišal jezen Denalijev lajež in pogledal proti oknu. Ko sem pogledal nazaj, da bi Pacota prijel za ovratnico, sem pred sabo kar naenkrat zagledal Klavdija. Ustrašil sem se in odskočil. Ko sem zopet odprl oči, sem ves zmeden gledal v prazno temo. Nič mi ni bilo jasno. Kaj za vraga se je dogajalo z mano? Nikoli v življenju še nisem imel prividov. Pomislil sem na dva kozarčka vodke, ki sem ju spil pri Ianu, prav tako sem se spomnil na kislo vino. A nič od tega se mi ni zdelo dovolj dobro, da bi upravičilo moj privid. Pogledal sem proti hiši. Srce mi je razbijalo. Paco je sedel pred vhodnimi vrati, Denali pa je še vedno jezno gledal nekam v temo. Stavil bi, da sem tudi sam zaznaval nekaj v tisti temi. A sem se raje hitro pobral in stekel v hišo. Odkar imam psa, sem prvič za sabo zaklenil vhodna vrata.