Piše: Matej Krajnc
Mladinska knjiga, 2020
Svet se spreminja, leta minevajo, Nova lirika na srečo ostaja; letos v v Apollinairovi in Ritsosovi podobi, med nami pa je tudi ponatis novoliričnega prevoda pesmi letošnje Nobelove nagrajenke Louise Glück. Onkraj noči je torej spet na voljo, letos pa smo dobili tudi Apollinairjeve Alkohole v celoti, v prevodu Aleša Bergerja; tu je že znana biografska časovnica, avtorjev esej o novem duhu, pa pesmi v Apollinaireov spomin izpod peres nekaterih vidnih francoskih pesnikov. “Nazadnje imaš čez glavo starega sveta,” zapiše pesnik v uvodni pesmi, na kar lahko naveženo Korenine sveta Janisa Ritsosa, ki se pridružuje letošnji novolirični družbi; prevedla ga je Jelena Isak Kres. “Nekega dne čas maščuje vse užaloščene,” pove v pesmi Kazen, in v pesmi Pomen preprostosti doda: “Skrivam se za preprostimi rečmi, da me boste lažje našli.” Njegov opus obsega sto sedemnajst pesniških knjig; v spremni besedi prevajalka zapiše, da je po količini verzov Ritsos trikrat prekosil celoten obseg Iliade in Odiseje. Izbori tako obširnega opusa so zahtevna in mnogokdaj tudi nehvaležna naloga; tokrat so izbrane krajše pesmi iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij v kronološkem zaporedju. Pričujoči izbor se zaključi s pesmijo Epilog iz leta 1987 – “Prehodil sem tisoče kilometrov brez kruha, brez vode, po kamenju in trnju, da bi vam prinesel kruh in vodo in vrtnice. Lepoto, nikoli je nisem izdal.”
“Smrt in negotovost, ki me čakata, kot čakata vse ljudi, sence, ki me ocenjujejo, ker lahko traja kar nekaj časa, preden uničijo človeka, element presenečenja ne sme izostati -” v Vaškem življenju zapiše Louise Glück. V eseju Vzgoja pesnika to nekako razloži z besedami: “Temeljna izkušnja tistega, ki piše, je nemoč.” Nemoč je seveda temeljna izkušnja vsakega slehernika, a ustvarjalna nemoč se pri pisani besedi spremeni v bivanjsko frustracijo “praznega lista” in razmišljanja o smiselnosti “prepuščanja besed”. V tej luči Louise Glück natančno ve, kako in zakaj piše.
Poseganje po poeziji je v teh časih še posebej dobra naložba; v družbi, kjer umetniki in intelektualci pospešeno postajajo “tretji svet” te družbe, je druženje z dobro poezijo potrditev, da osnovne vrednote družbe tudi med bralci niso popolnoma odrinjene, hkrati pa beseda, četudi težka, deluje venomer blagodejno in vabi k razmišljanju. Pisanost letošnje zbirke pa naj seveda ponazori tudi razlike med njihovimi poetikami. Minimalistična oprema zbirke ostaja in napovedi nadaljevanj tudi, v pripravi za leto 21 sta Jehuda Amihaj in Ivan Slamnig.
