Piše: Marija Švajncer

VLASTA ČRČINOVIČ KROFIČ – FATALNA ŽENSKA

Vlasta Črčinovič Krofič, slovenska pisateljica, pesnica in slikarka, je pri Kulturnem centru Maribor v zbirki Frontier, Proza, objavila zbirko kratkih zgodb z naslovom Fatalna ženska (2021). Spremno besedo je napisala Ana Porenta, grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom Romeo Štrakl, sliko na naslovnici je v živih in z vsebino usklajenih barvah upodobila avtorica knjige sama.

Vlasta Črčinovič Krofič upošteva pravila in zakonitosti kratke zgodbe, literarne zvrsti, ki po navadi prikaže pripetljaj iz vsakodnevnega življenja, ima primerno dolžino, se odlikuje z jedrnatostjo, vzbuja napetost, uresniči obrat, doseže vrhunec, omogoči tudi kako presenečenje in se izteče v razplet ali pa se sklene z odprtim koncem, takim, ki bi bralkam in bralcem ponudil možnost, da izberejo konec, kakršen jim ustreza in ga predvidevajo ali pa si ga le želijo. Kratka zgodba ima lahko tudi subjektivne, individualne, impresivne in simbolne prvine.

Vlasta Črčinovič Krofič piše o današnjem času in je družbenokritična. Odziva se na pasti kapitalizma, potrošniško miselnost, socialne razlike, krpanovsko naravnanost, ki pomeni, da se je v slehernih, še tako zapletenih gospodarskih okoliščinah pač treba nekako znajti. Omenja korupcijo, tajkune, politike, privoščljivce, lažne veljake in ljudi, ki živijo na tuj račun. Tako zapiše: »Pravijo, da postaja naša družba nestrpna, nepotrpežljiva, polna dvomljivcev in zamerljivcev.« (str. 66)

Realistično in družbenokritično pisanje je samo ena od avtoričinih izbir, saj so nekatere zgodbe napisane humoristično, šaljivo, šegavo in celo pikantno. Pisateljica ima velik smisel za humor in zna tudi resno tematiko ponuditi tako, da vzbuja smeh. Opaziti je sledi nadrealizma, spretno uporabo nonsensa, premislek o določilih moderne tehnologije ter primerjavo preteklega in sedanjega časa. Avtorica se domisli tudi utopične vizije prihodnosti in ironično predvideva, kam bo šel naš svet. V preteklosti je bilo življenje v marsičem preprostejše, morda bi bilo to mogoče reči tudi za medosebne odnose, v marsičem pa je človekovo ravnanje v preteklosti kar precej podobno sedanjemu, na primer hlastanje po svobodi in objestnost mladih ljudi.

Najbolj pretresljiva in načrtno resna je zgodba, ki jo pripoveduje mlad fant. Zaužije drogo in pisateljica nakaže, da bi se njegovo življenje lahko tragično končalo v mrzli Dravi. Pravzaprav napiše dve sorodni oziroma vzporedni zgodbi: v prvi zaskrbljena mati čaka na svojega sina, ki ga v pozni uri ni od nikoder, v drugi pa je razgrnjena sinova pripoved, njegovo nezadovoljstvo z življenjem, občutenje praznine in brezizhodnosti ter beg v omamo.

Vlasta Črčinovič Krofič je dobra opazovalka raznovrstnega dogajanja. Posebnost njenega pisanja je, da zna iz prav vsega stkati zgodbe, iz še tako neznatnih dogodkov, pripetljajev, prigod in dogodivščin. Njeni opisi so slikoviti, pripoved sočna, slog lahkoten, vendar prepričljiv in jezikovno barvit. Zdaj piše kot prvoosebna pripovedovalka, zdaj kot tretjeosebna, spregovorijo pa tudi moški. Nenavaden in hudomušen je dialog s hruško, pralni stroj avtorica nagovori tako iskreno in osebno, da najprej ni mogoče ugotoviti, da gre za napravo, uporabljivo v gospodinjstvu. Straši jo zalezovalec in kaj kmalu se pokaže, da jo zasleduje neznaten in prav nič nevaren ptiček. Tudi sicer se večkrat poraja dvoumnost, marsikaj je samo nakazano, torej se bralkam in bralcem ponudijo možnosti, da soustvarjajo in po svoje razpletejo zgodbe. V prikazu, kako hierarhično in hkrati kaotično deluje ptičji pevski zbor, pisateljica izvede kritiko medčloveških odnosov.

Nikakor pa ne gre prezreti, da so nekateri odstavki napisani kot poezija v prozi, na primer: »Na sončni strani ulice se ob akordih pokošene trave, zapoznelih cvetovih vrtnic in odpadlega listja spotikam po razpokanem asfaltu. Sredi negovanega vrta stoji košato drevo. Visoko v krošnji se pozibava in nastavlja sončnim žarkom ena sama hruška. Rumeno oranžna obleka z rdečimi pikami žari in se napenja preko njenih oblin.« (str. 57) Avtorica je torej vešča tudi pisanja poezije. Kot slikarka vidi žive, pisane in razgibane podobe, nobena podrobnost ji ne uide. Zna pričarati očarljivo vzdušje, z barvami in slikovitostjo vabi v svoj svet, ki je preprost, igriv in lahkoten samo na videz, saj je v njem tudi veliko globokih in modrih sporočil, izraženih implicitno. Zdi se, kot da bi nas vabila, naj ji sledimo, se ji zatem pridružimo in pozorno opazujemo, kaj se dogaja ali kaj bi se lahko zgodilo. Naše življenje je dragoceno, čeprav je včasih videti neznatno, nepomembno, neopazno in potisnjeno nekam na rob.

Dogajalni prostor v zgodbah Vlaste Črčinovič Krofič sega iz Maribora na Pohorje in Ptuj ter v Prlekijo, pa vse do Ljubljane in počitniškega kraja na morju. V tem prostoru je mogoče spremljati, kaj se dogaja v mestih, sprehodih v naravo in med vožnjo z ljubljanskim taksistom. Seveda pa ne bi bili kleni Slovenci, če se ne bi odpravili na morje. Avtorica oživi spomin, kako je potekalo potovanje z vlakom in kako lepo je bilo na morju, čeprav se je družina nastanila v skromnem sindikalnem domu. Ti drobni dogodki jo spominjajo na toplino in varnost, ki ju je občutila v zavetju svojcev.

Avtorica se dotakne odnosov med spoloma, bodisi možnosti, da je mogoče najti ljubezen tudi v zrelih letih in na novo zaživeti, bodisi razrušenih razmerij, odhodov in iskanja izhoda iz ogrožajoče samote. Ljudje pestujejo svojo bolečino na različne načine.

Pisateljica tu in tam uporablja tujke, poslovne izraze in kratice ter si prizadeva, da bi posnemala izražanje današnjega časa in se s tem približuje groteski. Piše o naglici in vrvenju, razkrinkava dejstvo, da nas ves čas nadzorujejo. Navidezna lahkotnost je včasih pravzaprav neke vrste opozorilo, da naš svet ni najboljši izmed vseh možnih svetov, kot je zagotavljal filozof Leibniz, za njim pa ponavljal učitelj Pangloss in učenost trpal v Kandidovo vedoželjno glavo. Kakorkoli že, kot je bil kljub vsemu optimističen Voltairov antijunak, optimizem v svetu, ki očitno ni najboljši izmed vseh možnih svetov, ohranja tudi avtorica. Drugega (za zdaj) še nimamo.

Na zavihkih platnic je navedeno, da je Vlasta Črčinovič Krofič doktorica ekonomskih znanosti s področja financ in univerzitetna diplomirana pravnica. Omenjena je njena mentorska dejavnost na področju književnosti, pomembno je njeno uredniško delo. V samozaložbi je izdala knjigo Ne padi v dimnik (2018, e-knjiga 2019) ter svojo prozo in poezijo objavila v številnih zbornikih in drugih skupinskih izdajah. Zaključuje študij likovne umetnosti na šoli za risanje in slikanje ArtHouse v Ljubljani. Z umetniškimi deli se pojavlja na samostojnih in skupinskih likovnih razstavah. Na različnih literarnih natečajih je prejela vrsto nagrad, njene likovne stvaritve privabijo številno občinstvo.

Spremno besedo z naslovom Mnogoteri zgovorni drobci je napisala mag. Ana Porenta. Čeprav na kratko in zgoščeno, je strnila vse poudarke in poglavitno sporočilo v zgodbah Vlaste Črčinovič Krofič. Omeni kalejdoskop kratkih zgodb, pisanje v sedanjiku in pretekliku ter meni, da zgodbe zbujajo nostalgijo, ujamejo utrip vsakdanjika, nas nasmejijo, prestrašijo in pobožajo ter nas spodbujajo, da se zamislimo nad njimi. Delujejo kot vprašanja in odgovori, nizanje in naraščanje sozvanjata z občutenjem rahle, kaotične, vendar usodne povezanosti vsega v zdajšnjem trenutku.

Marija Švajncer