Včasih je v mediaciji stranke potrebno »postavit na realna tla«, kadar so njihova pričakovanja oziroma prepričanja o uspehu v sodnem postopku prevelika ter preveč optimistična. Pri tem mediator uporabi tehniko testiranja realnosti.

Piše: Ana Auer

Do prevelikih pričakovanj pride, ker se stranke preveč osredotočajo na tiste elemente spora, ki jih poznajo in so njim v prid, zanemarjajo pa tiste, ki jih ne poznajo. Na podlagi tega verjamejo, da bodo v sporu zagotovo uspele.

Pogosto svoje dodajo še odvetniki, ki nekoliko podpihujejo prognozo uspeha v pravdi. Nenazadnje je delo odvetnika podrediti dejstva in pravo končnemu uspehu, kar povzroči, da so dejstva in pravo, ki jih predstavljata stranka in odvetnik, videti edina možna in pravilna, ter zmaga v postopku neizbežna.^[1]

Mediator želi pri testiranju realnosti stranko vrniti na začetek, preden je začela neomajno verjeti v »svoj prav«, z namenom, da vidi tudi šibke točke in slabosti svojega dejanskega in pravnega stališča. Tudi če je teh šibkih točk in slabosti malo, lahko stranki predočimo, da jih bo skoraj zagotovo v pravdi zaznalo tudi sodišče ter jih ustrezno upoštevalo. Stranke, ki imajo pred očmi svoj scenarij najboljšega možnega izida, namreč velikokrat pozabijo, da to ni tudi najbolj verjeten izid, zato jih je na to smiselno opomniti.^[2]

Nekateri mediatorji gredo pri tem še nekoliko dlje ter strankam na ločenih srečanjih predstavijo aktualno sodno prakso višjega ali vrhovnega sodišča ter jim odkrito povedo, da ta nikakor ni njim v prid. Nekateri mediatorji so pri tem bolj neposredni, drugi skušajo stranki prognozo neuspeha v pravdi predstaviti na nekoliko mehkejši način. Na eni izmed observacij mediacij na Okrožnem sodišču v Ljubljani sem celo doživela, da je mediatorka dala stranki, med tem ko je potekalo ločeno srečanje z drugo stranko, prebrati odločbo Višjega sodišča, v kateri je bilo v podobnem primeru odločeno v nasprotju s stališčem te stranke.^[3]

Kakšen pristop ubrati, je odvisno od vsakega posameznega primera ter od stopnje prepričanosti stranke in nenazadnje od njene dojemljivosti za to, kar ji želi mediator predstaviti. Vsekakor pa je treba biti pazljiv, da mediator ne prejudicira izida postopka. Mediator namreč ni sodnik in nikoli ne more z gotovostjo vedeti, kako bo odločeno. Hkrati tudi ni odvetnik, oz. pravni ali finančni svetovalec stranke ter mora paziti, da pri uporabi te tehnike ne zapade v katero od teh vlog, saj potem ni več nepristranski.^[4]

Tudi sicer je pristranskost ena izmed glavnih pasti pri uporabi tehnike testiranja realnosti. Stranka, ki ji želi mediator predočiti verjetnost (ne)uspeha v pravdi, ima lahko namreč občutek, da je mediator na strani nasprotne stranke ter da želi njo prepričati, da bi popustila in se uklonila volji nasprotnika. Po drugi strani morda zaradi napovedi uspeha v pravdi druga stranka ne bo več pripravljena popuščati s ciljem doseči dogovor.^[5] Pri testiranju realnosti ter podajanju prognoze možnega izida sodnega postopka je zato potrebno najti ravno pravšnjo mero.

Da stranka ne bi občutila pristranskosti s strani mediatorja, lahko mediator namesto preučitve sodne prakse ali poleg nje uporabi »tehniko zadnje ponudbe«. Gre za tehniko, ki je v bistvu del tehnike testiranja realnosti in se uporablja predvsem v gospodarski mediaciji. Pomeni pa, da mediator stranke povpraša o zadnji ponudbi, ki sta jo pripravljeni ponuditi nasprotni stranki.^[6] Navedeno se lahko uporabi le na ločenih srečanjih, ker bosta le na ločenih srečanjih stranki iskreno spregovorili o tem, koliko sta pripravljeni popustiti. Predvsem v gospodarskih mediacijah je ta znesek lahko precej nižji od tistega, ki ga je ena stran ponudila v navzočnosti druge, seveda s tem namenom, da ne bi izgubila dobrega pogajalskega položaja oziroma ogrozila svoje taktike.

Še ena izmed metod za omehčanje strank je tudi opomin na stroške, ki bodo nastali v sodnem postopku. Stranke se sicer običajno zavedajo neposrednih stroškov, pozabijo pa na posredne (npr. stres in duševna obremenitev, izguba časa, odsotnost z dela, manj časa za družino ter porušeni družinski odnosi), zato jih je na vse to smiselno opozoriti.

---

[1] Cel odstavek povzet po: Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 124.

[2] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 127.

[3] V konkretnem primeru je sicer stranka po prihodu v mediacijsko sobo dejala, da odločbe ni razumela, po tem, ko ji je mediatorka razložila pravno stališče Višjega sodišča, pa trdila, da je bilo v tem primeru drugačno dejansko stanje kot je v njenem, tako da namen mediatorja ni bil dosežen.

[4] T. P. Metelko, MEDIACIJSKE TEHNIKE IN VEŠČINE 1-50 (2018), str. 350.

[5] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 128.

[6] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 51.