žalobno mijavka

v osamljena igrala

zapuščen maček

Tomaž Mahkovic

Prebrati pesniško zbirko, sploh pa če gre za zbirko haikujev, je zame podobno kot spiti liter sadnega sirupa. Načeloma sicer ni problema, a terja svoj čas. Težava je, da sčasoma preteče toliko vode, da so primerena leta za recenzijo že zdavnaj potečejo.

Potem sem haiku trenutek doživel tudi sam. Reče se mu: štihproba! Če preberem eno pesem in tisto prav, to najbrž da tudi nekakšen vtis o knjigi. Od tod zgoraj prepisan in naključno izbran haiku iz zbirke Osamelec na gori.

Potem sem haiku trenutek doživel tudi sam. Reče se mu: štihproba! Če preberem eno pesem in tisto prav, to najbrž da tudi nekakšen vtis o knjigi. Od tod zgoraj prepisan in naključno izbran haiku iz zbirke Osamelec na gori.

Gremo brat. Na začetku je žalobno mijavkanje, ki mi bolj ali manj pove, da je nekdo žalosten. Bolj obetavna je naslednja vrstica. Osamljena igrala. Kako so igrala lahko osamljena? Nemara še najbolj tako, da na njih ni otok, kar potrdi tudi okoliščina, da je maček, ki mijavka med igrali zapuščen.

Osamljen mijavka od žalosti, ker so otroci zapustili igrala. A to najbrž ni več maček. Ob njem, igralih in mijavkanju močni čustveni pridevniki nakazujejo še četrti člen. Subjekt, ki igrala opazuje in je žaloben, ker na njih ni več otrok. Žalost je pogosto, in tukaj prikladno, čustvo izgube.

Lahko torej zaključimo, da nam pesem omogoča pogledati skozi oči zapuščenega, osamljenega in žalobnega človeka, ki pogreša otroke na igralih. Značilno pa je to, da ko bomo čez sedem let brali to pesem, bo potrta starka še zmeraj sedela tam. In mačka bo še zmeraj mijavkala. In igrala bodo še zmeraj zapuščena.

Pesem, namreč ne odpravi čustva, ampak nas v njem zadrži. Bolečina izgube se ne izteče, recimo, v misel odraščanju in minevanju, ampak ostane tam. Neodrešena in cela, bralca pa lahko potolaži le to, da je pesmi konec. Kot drama, ki se nikdar ne razplete, kar pa da pesmi zelo ekspresionističen navdih.

Če se čustvo ne razplete in se subjekt ne razpusti v presežnosti trenutka, ampak nasprotno, ostane ranjen in prikavan na svoj pogled, bi lahko sedaj začeli natolcevati o značilnostih haikuja. A tega ne bomo naredili! Dovolj nam je, da smo izpostavili značilnost, ovrednoti pa naj jo vsak sam. Pa vabljeni k branju.

Tomaž Mahkovic: OSAMELEC NA GORI; (Maribor: Kulturni center, 2020) zbirka Frontier Poezija)