Avtor: Maja Mekina

Portreti ljudi, ki sem jih nekdaj čuvala, ki jih ni več med nami. Nastali so skozi obdobje treh let v domu starejših na Avstrijskem Štajerskem, enota psihiatrije, kjer sem zaposlena kot sestra. Seveda je takšnih ljudi še mnogo več, spominjam se jih tudi brez slik.

Prva tukaj je slika moje babice. Tudi njo sem čuvala. Zbolela je lani ravno marca, bila operirana in nato junija preminila. Zapustila mi je karto za moj novi štart, seveda sem jo sprejela… Kakor na fotki je tudi drugače bila prava frajerka. Do zadnjega je kadila, zelo rada je hodila na izlete in na dvorišču za hišo uživala na soncu. Njen mož, moj dedek, je tragično preminil, ko še mene ni bilo na svetu, moji mami je bilo 12 let. To je babico tudi za zmeraj zaznamovalo. Kajti ne samo vojna, tudi revščina in na sploh težke življenjske razmere so marsikomu iz te generacije krojile pot, treba se je bilo drugače boriti kot dan danes.

Vsak človek izmed teh portretirancev ima seveda svojo zgodbo in značaj, ki sem ga poskusila tukaj predstaviti. Da, srečo imam, da mi dovolijo v službi fotkat. Zaupanje naših stanovalcev sem že pridobila, se infiltrirala. Ker Čuvati pomeni veliko več, kot starejše samo negovati. Kaj pa njihove duše? Težave in skrbi? Se je že vprašal kdo od nas, kako bi nam bilo v čevljih nekoga, ki je ‘star’, ki mora spakirat vse svoje življenje v eno sobo v domu, kjer več nima zasebnosti? Ko kdo reče, da je dom zadnja postaja, se zamislim. Zato se trudim stanovalcem nudit kanček več. In dobim to tudi povrnjeno, četudi ne pričakujem ničesar. Pri takšnem delu je neizogibno, da se ne bi stkale vezi. Včasih zelo močne. Nisem iz kamna. Rada jih imam. Rada vas imam.