Barbara Pristovnik, Nives Ornik: Ostra zima, večna pomlad

Kreativna PIKA, 2020

Ob 220. obletnici šolstva pri Sveti Ani je pri založbi Kreativna PIKA leta 2020 izšla pesniška zbirka z naslovom Ostra zima, večna pomlad, katere avtorstvo podpisujeta Barbara Pristovnik, profesorica slovenščine in angleščine, in Nives Ornik, nekdanja učenka OŠ Sveta Ana, danes pa dijakinja prvega letnika Prve gimnazije v Mariboru.

Barbara Pristovnik je ljubiteljem literature zagotovo bolj poznana kot avtorica enajstih romanov, ki jih je spisala pod psevdonimom B. L. Pride. Doslej je objavila serijo del z naslovom Brez(mej)no, pa Monstrum, S(kriv)nosti, Ne(za)sliš(a)no, predelala pa je tudi znani pravljici in ju izdala pod naslovi Midva in Zgodba o Margot in Ulfu.

Zbirka pesmi Ostra zima, večna pomlad sestoji iz dveh razdelkov pesmi. Prvega, ki vsebuje trinajst pesmi, je prispevala Nives Ornik, drugega, obsežnejšega pa je napisala Barbara Pristovnik. Tenkočutno izrisana naslovnica, katere ozadje krasi podoba Svete Ane, v ospredju pa je dekle s sklonjenim pogledom in cvetjem v laseh in rokah, je delo učiteljice Metke Beber, učenci pa so poskrbeli tudi za umetniško dodelane ilustracije, ki dopolnjujejo vsebinsko zasnovo zbirke. Predgovora podpisujeta Silvo Slaček, župan Občine Sveta Ana, in Boris Mlakar, ravnatelj OŠ Sveta Ana, uvodno besedo pa je k pesmim dodala Mateja Kramberger.

Pesmi v prvem delu so pospremljene z uvodnim pripovedno-izpovednim besedilom, v katerem avtorica pojasni svoje občutenje, sprejemanje in razumevanje sveta, nadalje pa se pesmi osredotočajo na čas in minevanje, razgrinjajo pesničino potrebo po zbliževanju in bližanju. Mladostnica v svojem vsakdanu išče sogovornika in hrepeni po ljubezni, tudi po sprejemanju in sprejetju. Preganja jo občutek o pomanjkanju časa, saj nas ta nenehno prehiteva. Človeka poziva, naj obstoji, saj se mu bo ob postanku morebiti izpisal osnutek neke nove zgodbe. Hkrati iz pesmi veje duh po minljivosti, saj nam je z rojstvom smrt nenehno za petami in »vedno manj v barve je odet / ta naš sivi svet« (Sivi svet). Sprašuje se, kam gre misel, ki ni podeljena s sočlovekom  in je pozabljena, prav tako ne ve, kam se odtisnejo naši čuti, če niso izpovedani, kam gre poljub, »ko se ustnice več ne objemajo, / in kje se znajdejo mnenja«, če niso ubesedena in »se ne sprejemajo« (Kam?). Misli pa ji uidejo tudi k svoji simpatiji. Vztrajna je in v njej ogenj zlepa ne ugasne. Dodaja pa, da je pretvarjanje (na žalost) del življenjskega vsakdana. Posameznik navznoter čuti stisko in tesnobnost, a se navzven kaže vedrega, drugačnega. V zapisanem pa je vzniknila tudi ideja za naslov zbirke Ostra zima, večna pomlad, kakor se letna časa menjujeta tudi v duši in telesu slehernega posameznika. Pa vendar si mlada poetinja želi, da se ne bi bilo potrebno spreminjati in sprenevedati, je v pričakovanju trenutka, »ko nehale jo bodo soditi tuje oči« (Ko ugasnejo luči). Zaveda se, da ima vsak svoje misli, težave in strahove ter da jih vsak rešuje tudi na popolnoma samosvoj način, ne da bi bil pripravljen izkušnje deliti in na tovrsten način bogatiti svet.

Pesmi v drugem delu zbirke je prelila na papir Barbara Pristovnik in prepoznati je, da jih je napisala odrasla pesnica, ki v sebi nosi zakladnico znanja in izkušenj. Iz pesniških vrstic veje bivanjska in intimna ljubezenska tematika, večinoma se pesmi izpojejo v rimi, druge, a redke,  so zapisane v nerimani besedi. Pesnica je upesnila tisto, kar tli v slehernem posamezniku, a si marsikdo tega ne upa povedati na glas. V pesmih odzvanja želja po pristnem ljubezenskem čustvovanju, ki se je v preteklosti tudi že uresničilo, a je, kakor je bilo vzplamtelo, kaj hitro tudi ugasnilo in poniknilo v svoj nič, zato bo ljubljeni »slišal tih šepet spominov, / ko tu in tam bo(š) čisto sam«. Bralec se lahko popolnoma poistoveti z ubesedim čustvovanjem. Zaniha med svetlimi, sončnimi dnevi, in takimi, ki puščajo v duši tudi manj svetle sledi. V vrsticah se zaziblje v ljubezenske izpovedi, v katerih ljubi in v katerih ob razhajanjih in razhodih začuti tudi bolečino, a se ne preda in ne vda obupu, ne zaide v samost in osamljenost, ampak njeno srce znova zažari iščoč bližine, približevanja, drugih ljudi.

Bralec bo lahko sprehajajoč se po pesniških svetovih Nives Ornik in Barbare Pristovnik zagotovo poiskal odgovore ali vsaj delček teh o svojem doživljanju tako življenja nasploh kakor tudi ljubezenskega čustvovanja, zato – kot je zapisano na zadnjem zavihku zbirke – »naj bodo pesmi /…/ kompas skozi blodnjak srca, vodnik po galaksijah različnih svetov ali preprosto branje, ki tu in tam zažari kot utrinek na nočnem nebu«.

Včasih moraš samo verjeti –

vase in v svoj nasmeh.

Nihče ne more vsega imeti –

vsak se lahko kdaj izgubi na svojih poteh.

Vsak kdaj omahuje,

čeprav sploh ne ve, zakaj,

in marsikdo obupuje

in misli, da bi moral nazaj.

A ko končno začutiš, da je vse,

kar imaš, zaklad,

se v tvojem srcu zbudi

večna pomlad.

(Barbara Pristovnik)

Manja Žugman