Nekoč je živela Natalija. Imela je dolge temno rjave lase, ki so se rahlo, res rahlo, kodrali. Oči je imela rjavosive in če si jih nekaj časa gledal, si lahko zaznal tudi odtenek zelene. Rahlo se je smehljala in skozi ustnice se je videl drobec snežno belih zob. Bila je nekoliko bolj čokate postave. Nosila je modro obleko z drobnim cvetličnim vzorcem – cvetlice so bile v svetlejšem modrem odtenku – in črne čevlje z nizko peto, paščkom za zapenjanje in srebrno zaponko. Sedela je na lesenem stolu z naslonjalom preprostega oblikovanja v dnevni sobi z rumeno pobarvanimi stenami in dvema omarama barve smreke, a izdelani iz prevlečenih iverk. Na tleh je bila zelena preproga z dolgimi nitmi in izpod nje se je videl star parket, sestavljen iz majhnih deščic, položenih v kvadrate. V prostoru sta bila še dva enaka stola, kot ta, na katerem je sedela Natalija, ter jedilna miza z rdečim prtom in preprosto stekleno vazo s svežimi rdečimi vrtnicami. Natalija je vstala s stola, šla skozi leva vrata v drug prostor in se čez štiri minute vrnila v drugi obleki – tokrat temnozeleni z rumenim geometrijskim vzorcem. Čevlje je imela enake. Sedla je in si mislila: svet je treba natančno opazovati. To je pomembno. Če ne, ga ne moremo razumeti.

Zgodba je iz knjige Zelo kratke zgodbe, zbirka Frontier 2020.

foto: Allec Gomes via Unsplash