Piše: Matej Krajnc
LUD Literatura, 2020
Ko je leta 1984 izšla prva plošča Avtomobilov, je v Jugoslaviji ravno jenjaval udarec novega vala; ta je 1981 glasbeno sceno pošteno prevetril in nam po mnenju stroke dal tudi nekaj najboljše glasbe nasploh. Avtomobili so sicer vedno bili kategorija zase, njihov prvenec pa je napovedal pestra nadaljnja poglavja, kar se je tudi izpolnilo. Dugo toplo ljeto, Krenimo, Mraz, Skozi leta … In v slednji pesmi vprašanje, ki ga kot nekakšen motto na začetek svoje nove pesniške knjige postavlja tudi Muanis Sinanović. Kako se počutiš v svoji deželi? Vprašanje za 780 milijonov, bi rekli dandanes, ko po vsem svetu pokajo ustave, nekje bolj, nekje manj. Res, kako se počutimo v svoji deželi, kamor smo pripotovali skozi leta takih ali drugačnih turbulenc? Ki so zdaj videti kot nedeljski izlet proti nekaterim dandanašnjim pripetljajem, ne narahlim in ne neslišnim. So pa grenki in prehitri, zlasti pa nepotrebni, a pustimo to. Pomembno je vprašanje, ki nekako odzvanja v sodobni mentaliteti tistih redkih intelektualcev, ki se še niso prodali “v imenu zdravja”. Drugo vprašanje sledi nemudoma: kako je torej z našimi karavanami? Krhke so, nedvomno. A seveda še zdaleč ne bomo banalizirali Muanisove nove knjige z vsevdiljnimi vprašanji o vsakdanu. Tale paberek je bil zgolj nekakšen uvod, iztočnica, skozi katero lahko prisluhnemo tistemu bolj angažiranemu glasu karavan. Svojo nit tke skozi vso knjigo, a ob njej so tihi, subtilni glasovi pesniške intime, ki spet grejo v svoji karavani. Obe se srečujeta v mojstrskem preseku pesniške besede, ki ne naslavlja zgolj cajtgajsta, pač pa gajst kot tak, zavedajoč se dejstva, da se zgodovina ne spreminja, treba je zgolj “leči, počakati, da te prekrije listje / in da mine 21. stoletje. Prisluhniti šumu, / drobnemu lomljenju suhe snovi. / Zamuditi priložnost za slavo, odpreti okna / in čakati, da se nihče ne spomni na prepih; / in dolgo pozabljati, pozabljati, vse dokler / telo ne bo več čutilo spomina.”
Res, kako se počutiš v svoji deželi? “vsi kraji na svetu so postaje. / pod skorjo živimo v črni / meglici, iz katere vznikajo imena / krajev.” Zato: “… jaz in ti, ki dihava na škrge, / vidiva osamljena letala, / golobe, sonce.”
Tako nekako.