piše: Milan Novak

»Klic v zvezde«

Pesniška zbirka ODUSTAJANJE OD DANA Luke Paljetka je »postavljena na glavo«. Iz več razlogov. Pesmi v tej zbirki niso prve, ki jih avtor posveča svoji življenjski sopotnici Anamariji Paljetak. A so prve, ki so nastale po njeni prerani smrti. Predvsem zato so pesmi v tej zbirki drugačne od prejšnjih. Dasiravno je še vedno moč razbrati značilni Paljetkov tekoči, ritmično razgibani slog. Zbirka, kljub izrazito izraženi noti žalovanja, ohranja melodičnost besedil, spevnost verza. Tudi rime ali asonance, ki se ponekod pojavita kot garniranje – v spomin ali opomin.

Zbirka je urejena kronološko, v obdobju dobrih petih mesecev, vendar v obratnem vrstnem redu. To daje besedilom, ki so v ozadju povezana v zgodbo o že omenjeni protagonistki, posebno noto. Od široko razprtega pogleda, prostranega kot vesolje, v prvi pesmi: »…zvijezdo, damo nebeska, nemoj biti ničija, …«, do strnjene misli namišljenega dialoga z Anamarijo, ki se, paradoksalno, pretvori v brezosebne oblike stvarstva: »Voljeti treba zdjele glinene, vrč i blato na cipelama, kišu i vlagu, bljuzgu, tijelo ljubljeno tvoje u to pretvara se, …«. Na ta način avtor zgoščuje energijo besed v vse svetlejši spomin na osebo, ki mu je, brez dvoma, pomenila mnogo, verjetno največ od česarkoli.

Motiv jeseni, »Jesen je, lišće pada, šareno kao ona haljina tvoja …«, razprostrt v nebo: »…ni čela ni ramena nemam za zvijezde, moje nebo za tvoju zvijezdu postoji samo, …« je metafora hkrati za odhajanje, kot tudi za pobiranje sadov, v tem primeru sadov življenja. In listje, ki jeseni čarobno šumi, postane napev, ki, kot mnoge podrobnosti v zbirki, obudi kak že pozabljen spomin.

Avtorjeva srčnost je neizmerna. Priznanje »…, ti si dokaz da postojim i da sam postojao, sve drugo potpuno nevažno je, …«, pove več, kot bi lahko tisoč besed. Iz te predanosti nujno prihaja žalost in kdaj tudi obup. Vendar, Luko Paljetak tudi v najgloblji potrtosti ostaja pesnik filigransko izbrušenih besed: »…, otpustiti te ne znam jer nisam veći pauk od pauka što drži te sad u mreži kristalnoj; povremeno kradem te kao lupež što opet uči krasti, naučit ću i tebe da kradeš se i dođeš tamo gdje nitko ne bi usudio se doći, tamo gdje sve se ruši u since; …« In k temu prisloni spomin čisto druge barve. Spomin na užitke, na polet, na voljo, ki sta jo drug v drugem budila: »… voda i zrak su bili opojniji od riječi, latice ruža bile leptirice su koje oplođuju nam žile u kojim krv proključa i zimi, smrti nije padalo na um da se nas sjeti, premda dobro znali smo da se bez nje ne može rodit ništa, a ponajmanje ljubav što pita, kao naša: hoće li biti vina za ovoliko čaša?«

O sebi ne pove mnogo, le to, kako kljub svojim oseminsedemdesetim letom navkljub, še zmeraj ne ve, kdo je. In prizna: »… , a ti si znala, zaista, tvoje znanje bilo je meni mnogo važnije, …« in kot spoznanje doda: »…, nisam smio dopustiti da umreš bez mene, previše sam volio te i jasno sad mi je da me mrziš zbog toga, ali kasno.«

Pesem ga ponese v bolečino, iz nje se rodi sanjarjenje, na meji predstavljivega: »…, hoćemo li se sresti bez sebe, isti ali sretniji nego ikad, …«, ali iluzija: »…, ona je samo privid, a zar to i sam nisi?« Pesem obudi misel, da je bila Anamarija Slovenka: »…Vidim te kako hodaš kroz šumu u planini … Triglav baca svjetlost na tvoju tamnu prisutnost svake noći …«, on pa, brodolomec, ujet v večnem ledu žalovanja: »… čuvam u ledu svoga znoja tvoj znoj i suze, ne dam da otope se, čekam zimu da njoj se predam.«

Mnoge pesniške slike v zbirki ODUSTAJANJE OD DANA so povezane z nebom, oblaki in dežjem. Ti pojmi simbolizirajo obliko žalovanja. V pesmih iz te zbirke prevladuje dialog. Največkrat z Anamarijo obuja spomine, ali ji opisuje svoje občutke. V mnogih pesmih je sogovornik bog, On, kateremu namenja vprašanja in prošnje. Pogosto pa so metafora za Anamarijino novo bivališče zvezde. Sodobna kvantna fizika odpira mnoga vprašanja, povezana prav z zvezdami in medzvezdnim prostorom, vendar doslej znanstvenih dokazov, ali vsaj namigov, da bi tam lahko bilo takšno domovanje duš, ni. Zagotovo pa obstajajo poetični dokazi, pričujoča knjiga to tudi potrjuje. Kot kliče Luko Paljetak: »Možda postoji neka pukotina na nebu kroz koju ipak možeš pobjeći u moj san …«, zagotovo obstaja. Vztrajno išče te špranje in posluša odgovore na svoje misli, usmerjene nekam v ta temna prostranstva.
Hvaležen.