Zgodaj zjutraj na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 je nemška vojska napadla Jugoslavijo. Napad je bil kljub mnogim obveščevalnim opozorilom za jugoslovansko vojsko skoraj popolno presenečenje. Ta se je še vedno tajno mobilizirala, ceste so bile polne ljudi in živali v počasnem premiku proti meji. V zraku so se pojavila nemška letala in bombardirala Beograd ter druge pomembne lokacije. Istočasno so mejo prekoračile kopenske enote s težiščem udara iz Bolgarije v Makedonijo. Tamkajšnja obramba se je ob usmeritvah pripadnikov Rupnikovega Štaba utrjevanja intenzivno gradila zadnje leto in vzpostavila tri zaporedne, a nedokončane, utrjene obrambne položaje. Prvi utrjeni obrambni položaj ob meji je padel v nekaj urah, drugi pa do popoldneva. Nemška vojska je vstopila globoko na jugoslovansko ozemlje.
Nemške sile so na severu vstopile tudi na slovensko ozemlje. Pred njimi so stali samo graničarji in posadkovne enote, operativna vojska ni bila pripravljena na obrambo. Ne glede na šibkost so se branilci zoperstavili precej močnejšim napadalcem in z njimi vodili boje na Ljubelju, Jezerskem, v okolici Zgornje Kungote, Šentilja, Trat in Gornje Radgone ter drugih krajih.
Presenečeni branitelji Ljubelja in Jezerskega so se morali ob iznenadnem nemškem napadu nekoliko umakniti, a nato so napadalce ustavili.
Pri Šentilju so nemške jurišne skupine v večurnem boju obvladale branilce v bunkerjih komaj v popoldanskih urah. Pričevanja branilcev kot napadalcev govorijo, da se posadke bunkerjev ponekod, pa čeprav obkoljene, niso hoteli predati, in jih je bilo potrebno izbezati z z ročnimi bombami in tudi metalci ognja.
En kratek izvleček iz boja za Gornjo Radgono nam pove, da so Nemci s pomočjo posebnih enot, prevare in izdajalcev zavzeli oba mostova na reki Muri, nato pa se pognali proti bunkerjem Rupnikove linije. Iznenadni naskok preko cestnega mostu na mali tipski objekt ni uspel in iz bunkerja se je oglasil močan ogenj. Ko je nemška pehota začela teči čez železniški most, je mitraljezec v nekaj trenutkih zadel vsaj dva ali tri nemške vojake in tako napadalce za nekaj časa zadržal. Kljub temu je bil nemški pritisk premočan, nemški vojaki so izvedli juriš na bunker, katerega posadka je še vedno streljala kljub številnim zadetkov s strani protitankovskih topov in drugih orožij. Kmalu nato je bil bunker zasut z ročnimi bombami.
Posadka v drugem malem tipskem objektu je z mitraljezom vodila nekajminutni dvoboj z nemškimi mitraljezi in protitankovskim topom in ga izgubila, granata je skozi lino zadela v mitraljez in ubila mitraljezca ter pomočnika. Sledil je bližinski boj prsi ob prsi z ročnimi bombami in bajoneti.
Za primerjavo srditosti bojev v Makedoniji in Sloveniji… Nemška 73. pehotna divizija je pri Carevem selu napadla položaje utrjene jugoslovanske Bregalniške divizije, ki je bila ena redkih zelo dobro popolnjenih in na napad pripravljenih divizij. Nemci so izgubili 7 mrtvih in 46 ranjenih.
Pri Gornji Radgoni je na napadalce iz sicer nepopolne nemške 183. pehotne divizije čakala samo ena posadkovna četa, sestavljena predvsem iz starejših rezervistov domačinov. V boju so imeli Nemci 7 mrtvih in 13 ranjenih.
Ne glede na padec prvih položajev Rupnikove linije ob meji je za njimi stalo še več drugih, morala med branilci pa bila dobra. V zavedanju ljudi so bili boji za severno mejo pred dvema desetletjema, in marsikje na Štajerskem so domačini linije rekli kar Maistrova linija.